Psa, ki sodi v tretjo kategorijo, torej napada brez vidnega vzroka in se med napadom ne zmore ustaviti - torej nima samokontrole in ne kontrolira ugriza, nima smisla za vsako ceno reševat, ker je preprosto prenevaren. Sploh če ni zelo majhen in sploh če grize domače (če bi napadal tujce ali druge pse, ga lahko sposoben vodnik dovolj zavaruje z nagobčnikom in povodcem ter dovolj visoko ograjo).
Ja lahko bi živel recimo v Pasjem mestu, kjer bi bil v pesjaku sredi puščave, z njim bi se ukvarjalo samo zelo dobro izurjeno osebje. Za čuvaje taki psi niso niti uporabni (večinoma gre za zelo prijazne pse) niti se družinski pes za ograjo v izolaciji ne bi dobro počutil. Pa verjetno si niti lastniki objektov varovanih s psi ne želijo, da njihovi psi prišleke razcefrajo.
Prevzgojiti pa je takega psa mogoče natančno toliko, kot je mogoče prevzgojiti človeške sociopate. Namreč: vedenje psov iz prve skupine je sicer nesprejemljivo, vendar normalno. Pri prestrašenem psu se lahko prvič izgibamo strašljivim situacijam, poskrbimo da psu v stiski ni onemogočen umik, pa se lahko ugrizom izognemo. ponavadi je tudi mogoče veliko narediti na krepitvi samozavesti in zmanjševanju strahov. Celo po kemiji se da poseči, če je pes tako prestrašen, da se ni sposoben učiti. Za toliko časa, da se prebrodi najhujšo stisko. Za tretjekategornike pa ni zdravila, njihovo vedenje je patološko. Lahko delaš na samokontroli, lahko delaš karkoli, lahko je pes superduper, a nikoli ne veš, če mu ne bo spet prebilo.
Davor, vprašaj simi, kaj se zgodi s takimi psi. Celo v CM oddajah rehabilitacije takega psa nisem nikoli videla. (ne rečem da kdaj ni katerega tudi imel, ker vseh oddaj nisem videla)