A to misliš tistega z steklenim pogledom? Niso bili epileptični napadi, niti nič drugega organskega, kar bi znali veterinarji najti. Pa ni šlo za tisti stekleni pogled, ko se pes za trenutek kar izgubi in nekam zabuli, ampak za čisto rahlo, samo zelo dobremu opazovalcu vidno spremembo.
sama sem imela nekoč davno psa, ki je napadel v trenutku, ko mu je nekdo obrnil hrbet, in ko je enkrat napadel, se ni znal ustaviti. Preden sem ga dobila, je hudo pogrizel več ljudi, spravil otroka v bolnico, polomil tudi nekaj kosti. Ampak takrat so bili drugačni časi, pes je bil privezan, na vseh dostopih so bile velike opozorilne table, tako da ded ni imel zaradi tega nobenih problemov. Vendar je bil pri tem psu povsem jasen vzrok (hudo, dolgotrajno mučenje v mladosti) in situacija v kateri je napadel. Sem ga imela več let, v bistvu je bilo zelo žalostno, ker se je lepo videlo, kako krasen pes bi lahko bil če....Moj ded se je precenil, mislil je, da bo psa lahko "ozdravil" saj je imel veliko izkušenj. Meni je bilo povsem jasno, da so nekatere stvari "beyond repair". Ta pes je bil sicer zelo dobra izkušnja, a nikoli več.