Avtorici popolno razumavanje a naj povem, da sem sama to doživljala dokler je nisem prevzgojila,
Od moje psice nisem prejela nikakršne naklonjenosti, z ničemer ni nakazala, da me ima rada, prav tako me je bolelo saj so ji družinski člani dajajali posladke od kosila ( kreganje nonstop) in moram priznati, da je bolelo ko je vsakega od njih ob prihodu domov sprejela z navdušenjem. Ko je videla mene se ji včasih ni dalo niti vstati.
Kadar sem šla za dalj časa kam brez nje, so mi domači povedali, da je psica ok, da uživa...
Vse to me je bolelo. Nikoli ni prišla do mene v podporo ko sem jokala, nikoli se ni sama prišla stisnit k meni, k drugim v družini je sicer šla, a iz fehtanja za hrano, počutila sem se kot, da sem sama. (Takrat psica ni bila vzgojena, takrat sem še uporabljala priboljške, tako, da je njena edina pozornost bila da mi je namenila vesel pogled ko je kakšno stvar izvršila PRAVILNO saj je vedela, da jo čaka nagrada, čeprav jo je dobila vedno s vsakim dnem redkeje, je to počela leta, tudi takrat ko je vedela, da jih nimam s seboj, a potem je ušla, ker je vedela, da je niti po koncu sprehoda ne čaka nagrada - a to je že druga zgodba) trudila sem se čim bolj igrati z njo, no pohvaliti ob pravilnih stvareh a ji moja povhala ni nič pomenila saj ko sem ji vzkliknila "priiidna" ni storila ničesar ali pa me je tudi po mesecu NE uporabe priboljškov ruknila s smrčkov češ " daj mi nagrado" težave z njo pa so bile vedno hujše, kljub temu da je imela sprehode 3x dnevno do 4x, igro na VSAKEM sprehodu,, po dobro opravljeni celotni, daljši vaji kakšen priboljšek - več trikcev skupaj opravljenih in 1 x odpoklic --PRIMER in nisemn bila od nje fdolžna ne pozornosti, ne ubogljivosti ko ji česar nisem dala kar je pričakovala ( dokler je vedela, da imam kaj s seboj se me je držala, kljub temu, da ji NISEM dala, če je slučajno zavohala v torbici, kjer so bili skriti, ko sem ji rekla "ne" je pa ušla vedoč, da ne bo dobila ničesar)
Pred dvema letoma sem se začela INTENZIVNO ukvarjati s pasjim razmišljanjem, sem se lotila njene prevzgoje, ukinila priboljške, ji postavila meje, ki se jih držim še sedaj, pika na i je bila ko sem skoraj v CELOTI odpravila njeno psihično uničeno naravo - bila je panična, streloplaha, cvileča, slinava bomba, ni bilo stvari ki se je NE bi bala, bala se vje vsega ( od vrečk, psov, ljudi, invalidskih vozičkov, tovornakov, manjšim do tudi malo višjih šumov, pokov, cestnih znakov, delavcev, čudnih pokrival na ljudeh....) takrat mi je začela še bolj zaupati, čutila je mojo pozitivno in samozavestno karakterno spremembo. Tako, da se je tudi sama povsem nehala bati, čim več sem delala na izpostavljanju vsem "strašnim" rečem. Po enem mesecu je hudičevo poknila strela, jaz sem se od strahu v gostilni stisnila pod mizo, saj je poknila v neposredni bližini, ljudje so bili prestreseni, panično pogledam kje je moja psica, in tam jo zagledam, povsem sproščeno mi je namenila tisti "what´s up" pogled
Nato pa sva čisto sproščeno šli en krog na okrog, da bi preučila njeno obnašanje in ali si domišljam, pa si nisem.
Sploh to leto ko imam v družini prihajajočo smert, ki PVIČ stoji po pasje ob strani, daje tačko, lupčka, ko se nasmehnem (ko ji ispe me nasmejat) pa čeprav je to zlomljen smeh, vsa vesela začne stresati z zadnjico in skakati, me bodriti in rukati v roko.
Kaj je bilo to leto ko sem odšla na dopust? Psica je padla v hudo depresijo, PRVIČ je čakala pred vrati cel teden, ko je slišala kakšen šum, ko je slišala vrata dvigala, je mislila da sem jaz, vsa srečna stekla k vratom in nestrpno čakala. Njena reakcija ko je tisti človek odšel v svoje stanovanje iz dvigala - žalostno se je začela pomikati proti svojem ležišču z repom med nogami in poklapanimi očmi in dala glavo na tace, čakala je.
Da ne omenjam kako me je prosila, da ostanem. Dobesedno je celo jutro hodila za menoj, me rukala, ko sem pakirala. Sledila v kuhinjo, v obe sobi, hodnik, kopalnico - pa tega NIKOLI ne počne.
Ko sem ji rekla "oprosti pesa moja, moram it" pa se je zavklekla na svoj plac in dala glavo na šape in zrla kot se bi ji podrl ves svet. Takrat sem razmišljal, da bi ostala doma saj te naklonjenosti nisem bila vajena NIKOLI.
DOKAZ njene vdanosti je bil pred 3 tedni, ko sem sredi noči sredi ceste padla v nezavest od stresa, živcev in joka ter posledično nezmožnosti jesti - stradanja posledično. Psico sem imela spuščeno, saj sem bila pri fantu na podeželju, ob pozni uri, nepričakujoč težave.
Po besedah ljudi, ki so me dali s psom vred v avto ( kasneje sem izvedela, da je šofer bil stric od fantove mrzle sestrične, ki se je sz ženo slučajno peljal mimo)) je psica sedela sred ceste, dva metra proč od mene, bila je trda tema, jaz sem na SREČO obležala na travi meter do dva proč od ceste, psica pa se je direktno ( bi naj) vsedla sred ceste in močno lajala, pred tem pa me rukala s smrčkom in spet letela nazaj na cesto. ( tega dela se bežno tudi sama spomnim saj sem počasi začela dojemati stvari) čutila sem strah, ker sem instiktivno čutila da je na cesti. A se nisem toliko zavedla, da bi jo poklicala k sebi.
Potem sem pa nekako čutila svetlobo in krike ( kasneje sem izvedela da so to bile luči avta in prestrašeni kriki fantovih sorodnikov), to je vse kar se spomnim. Ja, nisem si mislila, da bom to zgodbo s komerkoli delila, saj je zasebna in je ne ve skoraj nihče, razen fanta in mame. Ampak jo povem v VEDNOST da se psa da tudi po letih NEnaklonjenosti total spremeniti...
Dan kasneje ko sem se zbudila sem pa izvedela, da je bila ura 11:30 ponoči ko je psica na vso moč lajala in me res dregala s smrčkom ( kot sem si domišljala) avto naj ne bi mogel speljati momo nje saj je čepela na sredini ceste, naj bi lastnik avta hupal na vso moč, a se psica ni premaknila. Ne vem kaj je šoferja vodilo a zaradi MOJE psice, je slučajno pogledal na drugo strsan kjer me bi naj videl ležati... Ne morem verjeti, a moja psica, moja nekdaj plašna psica stala sredi trde teme, zraven gozdA, v bolj kot ne novem okolju ( tam je bila samo 6x) kjer se ponoči nenormalno derejo živali iz gozda, ki se jih je še zdaj vedno bala, ostala z menoj par 100 metrov proč od hiše ( pot je poznala saj je to edina pot, ki vodi na sprehod) OSTALA z menoj, ko je imela možnost pobega.... Ne morem verjeti, saj VEM, da bi še pred dvema letoma ušla in se ne zmenila zame, sem imela par krvavih padcev, napad psa, pa tudi nasilje za seboj, pa se je obrnila proč ali pa pobegnila...
Zato avtorici teme NE obupati!
Moj pes je SAMOJED ki po BUTASTIH mnenjih velja za NEODVISNO pasmo, ne pozorno na lastnika, moja psica je VEDNO največ 15 metrov pred mano, pa še te me vedno gleda.
Ni vrag, da vam ne uspe.
Naučiti se morate delati na zaupanju, ljubezni, doslednosti. Sem pripičana da se vse 1x obrne.
To so vsaj moje izkušnje.
Upam, da nad to težko izkušnjo ne bo kakšnih grdih komentarjev in zbadljivk, sem jo le stežka povedala a se mi zdi prsv saj psi NISO butasti, le razumet se jih moramo naučiti,.
NIKOLI NE PODCENJUJTE ŽIVALI!
Kajti v najtežjih situacijah vam utegnejo rešiti življenje.
lp