Pri nas pa je bilo tako no. Žalostno. 2 meseca prej je pes začel sredi dneva tulit od bolečin, komaj hodil, spodnašalo ga je. Zjutraj veterinarju, solze. Psa pod pomirjevalo (kako je zatulil, od straha bolj kot bolečine verjetno). Slikakt kolke, hrbtenico, vzet kri-to je bilo kar grdo, imajo stari psi poapnele žile in se kanile zvijejo, kri slabo teče in je treba obračati iglo....5 dni medrola, za naprej cortaflex. Pes je bil dokaj OK. Je imel težave za zadnjimi tacami, ampak je jedel, mahal z repom. Potem pa spet poslabšanje-brez tuljenja. Analgetik prvi dan. Potem ponoči pa se je začel nemir, skoz si ga mogel držati, da ni padel,bruhanje...Naš avto pa na servisu!...Do 10h dopoldan sem ležala z njim na tleh, grozno mi je bilo, da je to ta trenutek vse kar lahko naredim-potem pa službeni avto iz fotrovega šihta in k veterinarju. Za vstat ga je zabolelo in tako hudo je, ko psa boli, ko zatuli, nepopisno.
Zopet tuljenje ob pomirjevlu. Potem ko je zaspal, po pol ure, pa inekcija. In je porabil 2 igli, ker v sprednjo tačko ni šlo, v tretje je dal v dobro vidno žilo na zadnji taci. V trenutku je prenehal dihat. In to je bilo to.
Pomembno mi je bilo da sem bila zraven in ga božala. Jezna sem na mamo, ki ni šla zraven, čeprav je Karo bil nanjo najbolj navezan!
Ampak, pri meni bodo vedno psi. Trenutno imam afiniteto do vseh zapuščenih, nezaželjenih, odraslih psov....Slovo me ne zlomi. Zlomilo bi me v primeru, da za psa nisem vredu poskrbela in da tisti čas, ko je bil živ, nisem vložila 100% vanj-to bi me bolelo.