Jaz osebno bi se bolje počutila, če bi takega psa vseeno navadila na nagobčnik (takrat, kadar ne bi mogla biti 100% pozorna, kadar je gužva psov in ljudi in pri veterinarju, posebno ob kakih zoprnih postopkih) ali pa bi ga navadila na halti, točno za take situacije.
Hkrati bi poiskala inštruktorja, ki bo znal iz psa razbrati vzrok in te bo znal naučiti to razbrat in kako delat s tvojim psom.
Sproščen sprehod je zame takrat, ko poznaš svojega psa in veš kako ga odvoditi, da ni kakih neljubih incidentov (ugriz, ščipanje, ustrahovanje).
Taki psi, rabijo konstantno in dosledno ukvarjanje, delo vse svoje življenje. Rabijo več dela na (samo)kontroli in več rutine, pravil, kot nekonfliktni in stabilni psi.
Mogoče res ni piknik, te pa tak pes vseeno zelo veliko nauči! Umetnost je biti pozoren na okolico in na minimalne spremembe v tvojem psu, hkrati pa ostati sproščen. Ko pa to dosežeš, so sprehodi RES boljši, ker je tudi pes kljub svoji naravi bolj sproščen in manj reagira na okolje. In se tudi ti naučiš preprečit reakcije, hkrati pa tekom doslednega dela, prideš do točke, kjer se pes hitreje umiri in te bolj posluša, tudi kadar pade ven.
Po drugi strani pa mora te nagone zadovoljiti. Ampak na tak način, ki je varen, kjer po možnosti lahko delaš tudi na kontroli in samokontroli.