Ni tako skrajno naporen, da se z njim ne bi dalo živeti, a je treba zagotoviti, da bodo zadovoljene njegove potrebe. To, kar si večina lastnikov psov predstavlja pod sprehod, je hoja. Pol urce, mogoče urco. Ker velikanska večina od njih ne zmore imeti psa z neporabljeno energijo in lovskim nagonom pod kotrolo, to pomeni tudi hojo na povodcu/fleksu.
Seveda je mogoče imeti lovski nagon ptičarja pod kontrolo, lahko so izjemno poslušni psi - vendar tega ni lahko doseči.
Ti s svojimi psi delaš. Med tvojim sprehodom psa zaposliš, zanj to ni ena ura hoje, ampak ura zabave in dela. Pa še agiliti delata za povrh. Veš koliko truda in znanja si morala vložiti v psa, da ga imaš lahko na sprehodu spuščenega.
Sama vidim, koliko težav imajo povsem dobronamerni novopečeni lastniki, ki si nabavijo delovnega lovskega psa (ne samo ptičarji, tudi z bretonci recimo, da goničev sploh ne omenjam) in ne morejo/nočejo vložiti v njih potrebnega časa in truda. Menim, da bi bila dolžnost vzreditelja, da če že proda lovskega psa nelovcu, ki ne ve čisto dobro, kaj bo s psom počel, le tega prej poduči o potrebah psa in mu pomaga, ko se znajde v zagati. In mladiča ne proda, če oceni, da wannabe lastnik psu ne bo kos.Pri rejcih nerodovniških legel o čem takšnem lahko samo sanjaš - vsa čast morebitnim izjemam, vendar od nekoga, ki tako malo ceni svojo pasmo, da se mu ne ljubi niti narediti vzrejnega pregleda in potrebnih testov za svojo psico (ali pa morebiti celo pari živali, za katere ve, da niso primerne za vzrejo) res ne gre pričakovati da se bo kaj dosti trudil z izbiro kupcev in z mladiči potem, ko bodo enkrat prodani.
Sicer se pa z zelo podobnimi problemi srečujemo tudi pri polarcih in drugih malce zahtevnejših pasmah. Vedno je bolje malce pretiravati s težavami, ki čakajo lastnike, kot da pride mladič v napačne roke. Če se potem prav vse naštete težave ne pokažejo, toliko bolje.