Najprej bi lepo pozdravila briarko Desire in njeno lastnico in čestitke ob naraščaju. Čeprav sem malo pozna, je vseeno bolje kot nikoli.
Ja, briarde so mešali z Boceroni in Briardom velikokrat rečejo ovčjedlagi boceron. So pa tudi karakterno zelo podobni med seboj.
Jaz imam opravka z briardi že celo svoje življenje. Moja prva briarka, iz otroških let je bila Jana, črna samička, rodovniška, dobili pa smo jo iz Maribora. Ko je poginila najprej dolgo časa nisem hotela imeti psa, no potem sem šla na študij v Ljubljano, spoznala gospo, ki je imela briarko po imenu Italy. Bila je ravno tako črne barve, dobila pa jo je iz Italije. No, s to kužiko sva preživele kar nekaj časa skupaj, bila sem kot neke vrste njena tetka, h kateri je hodila na počitnice.
No, malo po tem ko je poginila, pa sem spoznala njeno sestrico Irino, ki sem jo posvojila pri njenih 10 letih. Bila je izjemno prijazna, čutna in seveda trmasta kot se za briarda spodobi. Lastnica je imela z njo kar nekaj legel. Tako da v Sloveniji živi kar nekaj potomcev. No in po njeni smrti, sem hotela kupiti briarda, mladiča sem imela že rezerviranega, ko sem nekaj dni po tem prejela telefonski klic od prijatelja, da je izvedel za nekoga, da daje stran 5let starega briarda, samca. Odšla sem ga pogledat, malo sem cvikala ker nisem vedela kako in kaj je s psom, ampak so me njegove očke prevzele in je seveda šel z mano domov. čeprav sem imela z njim veliko dela, najprej ga je bilo treba spraviti na normalno kilažo, potem je bilo treba normalizirati dlako, ga cepit, čipirat, pregledat. Nato je sledilo 2 leti intenzivnega šolanja, ker je kuža imel nekaj vedenjskih napak, kot je agresija do drugih psov in zaradi tega sva jih oba s fantom kar nekajkrat "fasala". Ko je hotel priti do psa, je tistega, ki ga je držal videl kot oviro in ga seveda ugriznil. Ampak z vztrajnostjo in pridnim delom se vse da poštimat, tako da je naš kuža danes čisto drugačen. Sedaj ga lahko peljeva kamorkoli, brez strahu, da bi bilo kaj narobe. Z nama potuje po celi Evropi, hodi na morje, na vikend...v glavnem je najin zvesti prijatelj.
Čeprav sem velikokrat v kriznih trenutkih sama sebe tepla po glavi, zakaj nisem raje vzela mladiča...mi danes ni žal. Dobila sem pasmo, ki me spremlja že celo življenje, pa še kužku sem ponudila nov dom.
