Domača knjižnica je bogatejša za eno knjigo: Margaret Williams: Irish setter, kjer med drugim piše, je med drugo svetovno vojno bil precejšnji upad velikih pasem, kajti vzreditelji niso imeli sredstev, da bi hranili svoje pse, zato so jih bili pogosto prisiljeni evtanizirati kot, da bi jih gledali stradati.
Pasma je bila vzrejena za celodnevno delo in temu primerno so zelo vzdržljivi, zato potebujejo zelo veliko gibanja in mentalne zaposlitve. Brez tega so lahko precej destruktivni. Zvesti so vsem članom družine, še zlasti pa otrokom. Ne smatra se jih za čuvaje, znajo pa z laježem najaviti tujce. Ne da se jih zlahka prestrašiti, niti niso sovražni ali agresivni do drugih psov, ne glede na pasmo ali velikost. Tako fizično kot mentalno rabijo dolgo časa, da dozorijo, nekateri se še dolgo obnašajo kot mladiči, pravo tako kot, da ne bi želeli odrasti. Zelo so navezani na ljudi in želijo živeti s svoji človeškimi člani družine.
Prvi prevoz mladiče od vzreditelja do novega doma, zna biti za mladiča precej stresen. Iz varnega, toplega okolja v novo, tuje, premikajoče se okolje. To se lahko kaže kot bruhanje, lulanje, cviljenje in celo grizenje. Z ljubeznijo, spodbujanjem bo ta stres zaradi potovanja hitro izginil. Ob prihodu v nov dom je najbolje mladiča pustiti, da sam razišče svoj nov dom (pod našim budnim očesom). Zelo pomembna v prvih tednih življenja je socializacija, kar pa ne pomeni samo spoznavanje drugih psov in ljudi, pač pa tudi druge nove stvari kot npr.: vožnja z avtomobilom, česanje, striženjke krempljev, hoja med množico, zvok televizorja,....
Šolanje psa je doživljenska izkušnja. Mnogi starši priznavajo, da so se veliko o vzgoji otrok naučili, ko so skrbeli za psa. Psi se odzovejo na ljubezen, poštenje, vodenje, ravno tako kot otroci. Postanite dobri skrbniki psa in postali boste tudi dobri starši. Istočasno, ko vi učite psa, tudi pes uči vas. Vse bi naredil za vašo pozornost in hitro se nauči, kaj mora stroriti, da jo dobi.
In tako dalje in tako naprej. Skratka, zelo zanimiva knjiga. Veliko napisanega za mojo psico še kako drži.