PROJEKTNI TEDENTakole, končno sem si odpočil od napornih službenih obveznosti in se temeljito pripravil za pisanje službenega dnevnika. Prvi dan sem si v spremstvu svoje guvernante in še 29 ljudi, ki trdijo, da hodijo na Gimnazijo Novo mesto, ter še dveh tetk, ki menda delata z mojo služabnico, ogledal kmetijsko šolo. Najprej smo bili sicer v šoli, kjer so me božali (pojma nimajo
), pa nihče mi ni dal malice (packi nesramno
). Potem sem videl ovco.
Nato je krava videla mene. Jajsk, to je strašno. Pa tega je ogromno tam.
Da sem se bratil s konjem, že veste. Ampak konji si menda zapomnijo ...
Naslednji dan sem moral ostati doma, ja, kaj pa drugega, ker so šli gledat mačke, pa neke kače in podobno golazen. Kdo bi jih zastopil? Zaradi kače in bradate agame me pustijo doma? Ubogi siromak od setrca.
V sredo sem pa spet moral garati. Najprej sem bil spet v razredu. Tam sta bila še ena čivava in ena terierka, ki skupaj tehtata ravno toliko kot moj rep. Dolgočasna sta bila, nista se hotela igrati. Tsss. Potem sem šel še v zavetišče v Zajčji vrh. Kakšen nateg, nikjer nobenih zajcev. Psss. Sami psi. Pa še to taki čudni. Mahnem jih s šapo, pa sploh ne razumejo, da jih pozdravim. Jao, to pa dela razlika v narečjih.
Nadzorovati sem moral bando, ker nikoli ne veš, kdaj bo spet kakšna zgaga.
Uporabljati sem moral najbolj prefinjene opazovalske tehnike.
Na koncu sem si pa privoščil spanje pravičnega.
Slikala me je (pa konje in ostalo sodrgo)
Anja Fabijan. Je pridna punca, zna čohat, pa vedno me je slikala s ta lepe strani
.