odlocamo se za psa

mskrbecz · 17200

mskrbecz

  • *
    • Prispevkov: 25
    • Točke: 0
: 21 Maj 2014, 17:54:36
V druzini se odlocamo za novega stirinoznega clana.
Glede psa nam je najbolj pomembno, da bo lahko ucljiv, prijazen do drugih psov in otrok ter relativno zdrav. Odlocamo se med avstralskim ovcarjem, irskim setrom, mesanckom z labradorcem ali kaksnim zavetiscnikom. Ali ima kuza ki je star npr 6 mesecev iz zavetisca ze privzgojene neke vedenjske motje, ki se jih nebi dalo odpraviti? Najbolj bi si zeleli mladicka in ne vem koliko bi bilo drugace glede vzgoje ce bi namesto 3 mesecnika vzeli npr 6 mesecnika.
Hvala za odgovore



cici.bobnar

  • *
    • Prispevkov: 303
    • Točke: 0
Odgovori #1 : 21 Maj 2014, 18:34:28
precej drugače. vzemite mlajšega zavetiščnika, mešančkov ne kupujte. če kupite mladiča, naj bo mladič z rodovnikom.
lp

If a problem can be solved, don't worry about it.
If a problem can't be solved, what is the use or worrying?


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #2 : 21 Maj 2014, 19:17:04
Pri 6 mesecih ima seveda lahko mladič že posledice, ki jih je težko odpraviti, ker je socializacija končana pri cca 16 tednih in kar je takrat izgubljeno, ni mogoče več nadoknaditi - lahko se samo lajša posledice (plašnost večinoma). Pravzaprav ima mladič lahko trajne posledice že precej prej.Vendar je večina mladičev, ki odraščajo v zavetiščih ok, poleg tega pa se pri 6 mesecih veliko bolje vidi kakšen bo pes karakterno in po videzu kot pri 3 mesečnem mladiču.
Ne vidim nobenega vzroka zakaj se ne bi odločili za kakšnega mešanca, ki odrašča v dobrih pogojih vdružinskem okolju - ponavadi lahko vidite vsaj mamo (in ne jemljete mladičev od psice, ki je živčna, agresivna, pretirano bevskava...), vidite v kakšnem okolju živijo mladiči (ne jemljite bolehnega mladiča iz slabih pogojev zato ker se vam smili, razen če imate posebej veliko željo po reševanju in ste pripravljeni v tega mladiča vložiti nesorazmerno veliko dela, znanja in denarja).
Če se boste odločili za pasemskega psa obvezno kupite  psa z rodovnikom od solidnega vzreditelja. Prednost je, da veste, kako bo pes zgledal, precej se da predvideti karakter, mladiči pa rastejo v dobrih razmerah.
Vsak pes ne glede na pasmo potrebuje primerno vzgojo in socializacijo, zadostiti moramo njegovim zahtevam po gibanju in delu. Tako avstralci kot labradorci (in njihovi mešanci) so delovni psi in potrebujejo poleg gibanja tudi zaposlitev, če ne si jo najdejo sami (za lastnike ponavadi to pomeni delanje škode).


amonra

  • *
    • Prispevkov: 278
    • Točke: 0
Odgovori #3 : 21 Maj 2014, 19:19:13
Poglej na facebooku Animal Angels boste mladicke lahko izbirali in hkrati resili se kaksnega revcka  ;)



airedale10

  • *
    • Prispevkov: 1.163
    • Točke: 0
Odgovori #4 : 21 Maj 2014, 19:31:24
Poglej na facebooku Animal Angels boste mladicke lahko izbirali in hkrati resili se kaksnega revcka  ;)
Jaz bi se raje napotila v kako društvo ali zavetišče kjer res dobro poznajo svoje varovance in kjer znajo svetovati katerega psa komu.  :) Se mi ne zdi ravno pametno zbirati novega družinskega člana samo po fotografiji. (se opravičujem če je njihov sistem oddajanja drugačen kot mi, kolikor jih spremljam, deluje)
Citiraj
Glede psa nam je najbolj pomembno, da bo lahko ucljiv, prijazen do drugih psov in otrok ter relativno zdrav.
Vse to troje (oz. prvo dvoje, ta tretje se že da) je bolj malo odvisno od pasme. Nekaj sicer že, a to nikakor ne smejo biti edini kriteriji, po katerih se izbira pasmo. Lahko učljiv - v kakšnem smislu? Borderji in ostale ovčarske pasme zelo rade sodelujejo s človekom in se hitro učijo, a to pomeni da pes brez dela ne zdrži, da je potrebno vsakodnevno delo s psom, pomožnosti trening kakega pasjega športa... Če takega ''hitro učljivega'' psa zelo dobro ne zaposliš se znajo hitro pojaviti vedenjske težave. Se pa da čisto vse pasme učiti trikcev in poslušnosti, čeprav če imaš neke cilje tu verjetno kaki hrti in polarci niso najboljša izbira. Jaz imam jazbečarja, ki velja za trmasto in počasi učljivo pasmo, pa je neverjetno kako hitro ugotovi kaj hočem od njega ter kako hitro in inovantno se uči pri trikcanju - a za to sem delala, njegova ''hitra učjivost'' ni prišla sama od sebe, pač pa je bilo vanj vloženega ogromno dela. Meni se zdi bolj pomemben kriterij tu kako bo pes ''deloval'', na kakšen način se bo učil (ok, ne znam se izraziti  ::) ) - npr. če ti bolj odgovarja sistem ovčarja, prinašalca ali terierja, ker pametni so vsi, samo zahtevajo vsaki nek drugačen način dela. Ravno tako je z agresijo do psov - nobena pasma se ne rodi napadalna do drugih psov, pomembna je predvsem vzgoja in izkušnje. Moj je bil vedno do psov prijazen, dokler ga ni enkrat napadel en večji - od takrat se mu glede tega ne da več zaupati. Spet moram delati in se truditi, da bo mogoče enkrat do psov spet prijazen, in zaenkrat sva na dobri poti.  :)



Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #5 : 21 Maj 2014, 20:22:37
Pri "reševanju" psov od nekaterih društev in prostovoljcev je potrebna velika previdnost, da ne posvojiš skupaj s psom še njegovih prejšnjih skrbnikov - zna postati precej grdo, če si "kariero" psa zamisliš nekoliko drugače, kot si predstavljajo oni. Zavetišča so glede tega precej bolj varna izbira.


amonra

  • *
    • Prispevkov: 278
    • Točke: 0
Odgovori #6 : 22 Maj 2014, 15:34:11
Kot sem napisala lahko izbirajo med mladicki, ki jih je tam resnicno veliko in tezko, da bi tak imel ze nekaksne travme , glede na to da jih veliko ima sele dva meseca. Prav tako so vsi veterinarsko pregledani, cipirani in imajo potni list. Vsekakor je opcija in izbira je res ogromna in mislim da prav tako zasluzijo enake moznosti. Ima znanka psicko iz Bosne in iz prve roke povem, da je to en tako vesel in hvalezen kuza, pa je imela ob prevzemu 5 mesecev. In nima nikakrsnih travm prav nasprotno je en tak nenormalno vesel pes.



barbara10

  • Vzreditelj
  • *
    • Prispevkov: 1.684
    • Točke: 0
  • Moji musketirji in cebelice...
Odgovori #7 : 23 Maj 2014, 00:05:27
Travme so lahko ze pred 8 tedni, ko so psi za oddajo. Pri 5 tednih naceloma rabis tam 3 dni, da mladice (brez nesocializirane mame v blizini) spravis v normalno stanje. Pes pri 3 mesecih pa ima lahko ze hudo velike posledice, ki jih lahko doooolgo odpravljas, ce jih sploh lahko odpravis. Naceloma se pa vse da, ce se hoce. Tudi ce je pes "macek v zaklju".


amonra

  • *
    • Prispevkov: 278
    • Točke: 0
Odgovori #8 : 23 Maj 2014, 08:59:53
Verjetno se nisi nikoli resila kaksnega psa kajti potem bi vedela kako so ti psi neverjetni. Sama sem posvojila tudi ze 5 letnega psa in ne da se povedat kako je bil ta pes hvalezen in pripaden druzini.



katalun

  • *
    • Prispevkov: 39
    • Točke: 0
Odgovori #9 : 23 Maj 2014, 11:58:01
Meni se zdi pomembno predvsem to, da se odločiš po temeljitem premisleku. Kakšne življenjske navade ima lastnik (družina) in posledično kakšna pasma v ta dom paše. Če se odločiš pravilno in pri vseh dostopnih informacijah (internet, knjige, izkušnje lastnikov...) je to precej enostavno, le čas si moraš vzet, je bivanje s psom lepo in te obogati. Biti moraš tudi precej pošten v razmišljanju kakšen pes ti ustreza, koliko časa mu lahko nameniš, koliko znanja imaš ali koliko si si ga pripravljen pridobiti, bo hodil z vami na dopust, če ne, kdo bo skrbel zanj....zanemarljivo ni niti to, kakšne so finančne zmožnosti.
Jaz sama sem se odločila za psa, ko sta otroka odrasla, vzela sem si skoraj leto dni, da sem prebrala vse kar se je dalo in se na podlagi tega odločila, katera pasma mi je pisana na kožo. Tudi forumi ti dajo kar dober vpogled v kakšno pasmo in zelo hitro ti postane jasno pri kakšnem vzreditelju želiš psa kupit. Če pa se odločiš za psa iz zavetišča, je dobro, da njihovo delo nekaj časa spremljaš na internetu in ti tudi precej hitro postane jasno kam se boš namenil. Nič slabega ne mislim, tudi dobro ne poznam vseh zavetišč, ampak skoraj vsak dan grem pogledat na spletno stran od Horjula in se mi zdi, da tam res poznajo svoje pse in so zelo odkriti...njihov način se mi zdi dober.
Želim vam, da se pravilno odločite in maksimalno uživate s svojim ljubljenčkom. 



Lusi

  • *
    • Prispevkov: 138
    • Točke: 0
Odgovori #10 : 23 Maj 2014, 11:59:07
Ma, moraš imeti pa res smolo, da nabašeš ravno na takega travmatičnega mladiča.

Sama bi vedno posvojila odraslega psa. Četudi je pes v osnovi dobrovoljček (čeprav morda plašen), moraš vzeti v zakup, da bo morda kakšnja njegova travma šele sčasoma prišla na dan. Morda pa tudi ne. Razen, če res ni značajsko problematičnejši (kar bi bil tudi ob normalnem odraščanju) in pasemsko zahtevnejši, ne verjamem, da je upravičeno se tako obešati na pasjo preteklost, če ti je res vseeno za pasmo in starost.

Preveč je zgodb in lastnih izkušenj, da bi verjela drugače. Saj je samo pes. Tudi popolnega mladiča lahko popolnoma zafuraš povsem nevede. Ali obratno -  nobene socializacije in ukvarjanja, pa skuliran pes. Pač odvisno, kaj iščeš, lej. Kaj ti je pomembno. Zame je moja posvojenka popolna, za mojo sestro je na sprehodih naporna (ker je vajena prejšnje "penzionerske" pudlje, ki bi jo lahko 3-letnih sprehajal), za kakega sprehajalca nesocializiranega ali preplašenega ali kastriranega ali pubertetnika pa agresivna. In mogoče bi kak strokovnjak v zadnjih dveh objektivnih (?) opažanjih res opazil kak relikt njene preteklosti, AMPAK MENI je njen karakter popoln.

Ne vem, česa se tako bojijo ljudje. Mene je ravno tako groza zafurati mladiča (posvojenega ali kupljenega), ker se mi pač ne ljubi ravno ukvarjati z njimi, kot odfurati odraslega posvojenca. Isto odgovornost nosiš. Vprašanja so drugje. 



Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #11 : 23 Maj 2014, 12:04:03
mskrbecz ni izrazil neke posebne želje po reševanju psov ampak bi rad zdravega mladiča brez nekih travm. Zamera gor ali dol, ljudem, ki nimajo želje vlagat nesorazmerno veliko (dela, znanja in denarja) v psa, z možnostjo, da rezultat kljub vsemu ne bo dober, ne bi priporočala "rešenih" pocestnih psov, celo takih ne, ki so stari 2 - 3 mesece. Posebno toplo odsvetujem posvajanje "rešenega" psa od kogarkoli, ki si drzne obljubljati večno zvestobo in hvaležnost tega psa. Ker je to navadno zavajanje.
Ne bom rekla, da uvožen pocestni pes ne more biti odličen družinski član, med njimi so resnično odlični in nepozabni psi, vendar pa je tveganje zelo veliko. O tem nenazadnje pričajo tudi odredbe za evtanazijo (iz strahu) popadljivih uvoženih psov, ki so žal prišli v roke sicer dobronamernim a povsem nesposobnim ljudem.
Tudi obljuba, da se z ljubeznijo lahko popravijo vse travme je navadno zavajanje. Nekatere težave se lahko popravijo, druge omilijo z delom, znanjem in ponavadi tudi denarjem (za pasje psihologe, trenerje, tečaje...), s tretjimi se je pač treba sprijazniti in z njimi živeti tako, da ne ogrožamo sebe, svojega psa ali okolice.
Sama osebno bi (če že) veliko raje vzela odraslega pocestnega psa, pri katerem bi vsaj lahko ocenila, kakšne so njegove težave in ali jim bom kos.
Poleg tega pa ni prav nobene potrebe po uvažanju zavrženih psov, v naših zavetiščih je trenutno lepa izbira psov, tudi precej mladičev, s katerimi ni prav nič narobe.


BlackDevil

  • *
    • Prispevkov: 896
    • Točke: 0
Odgovori #12 : 23 Maj 2014, 12:24:14
Tale tema me je spomnila zapis s strani ŠKD Bajka na FB-ju.

"Hvala vsem, ki rešujete pse iz Srbije in bivše juge. Jaz naj pa pišem mnenja za evtanazijo, ko vozite totalno sf/$ane pse, ki pogrizejo nove lastnike in še koga drugega, ko jih vi uspešno oddate. Če bi gledala čez denar, bi vas bila zelo vesela. Ker pa gledam skozi psa in skozi ljudi, ki jim tako uničite življenje, vas pa preziran v dno svoje duše."

Every now and then a dog comes along who is truly special, a dog who touches the heart so deeply and connects to the spirit so strongly that it's clear no other dog who comes after will ever affect us in in the same way. Some call this their heart dog or soul dog. My soul dog was Mojo." N.W.


KARMEN

  • *
    • Prispevkov: 2.469
    • Točke: 4
Odgovori #13 : 23 Maj 2014, 13:01:33
Moje izkušnje: od mojih sedmih psov sta bila dva azilaša, posvojena pri dveh in treh letih starosti, kakršnekoli travme iz prejšnjega življenja se niso nikoli pojavile. Bila sta odlična psa, labradorec bolj kot samojedka, ki je bila v gozdu neposlušna, ampak to nima veze z azilom. Tretja posvojenka je Lili iz Bosne (na sliki v mojem avatarju), posvojena pred enim letom, stara pribl. leto in pol, v Bihaču odraščala na ulici, obmetavana s petardami, ustreljena z zračno puško in še kaj bi lahko povedala. Razen že skoraj izgubljenega strahu pred sesalcem in močnimi zvoki, nima prav nobenih travm. Skoraj si upam trditi, da od mojih sedmih psov, moj najboljši pes, čeprav je vsak moj pes zame najboljši  ;).
Tako da te zgodbe o azilaših so velikokrat plod neznanja in neizkušenosti posvojitelja, ne pa posledica slabih izkušenj psa.
Neizkušenim skrbnikom oziroma ljudem, ki si omislijo prvega psa svetujem preverjene preproste, nezahtevne pasme.



barbara10

  • Vzreditelj
  • *
    • Prispevkov: 1.684
    • Točke: 0
  • Moji musketirji in cebelice...
Odgovori #14 : 23 Maj 2014, 14:30:24
Verjetno se nisi nikoli resila kaksnega psa kajti potem bi vedela kako so ti psi neverjetni. Sama sem posvojila tudi ze 5 letnega psa in ne da se povedat kako je bil ta pes hvalezen in pripaden druzini.

Imam en kup takih psov, se vecji kup smo jih imeli v zacasnem domu, tudi prolematicnih, s takimi in drugimi s strani ljdui pridobljenimi problemi (bolj so problem psihicni problemi, kot pa polomljena rebra...), dudarje, pse samorastnike... in ne nekih u izi posvojenckov. Ti so sli naprej, ker ne oddajamo iz svojih rok problematicnih psov oz. poves cloveku, kaj je s kaksnim psom... tako si zelo zgresila poanto.


margiela

  • *
    • Prispevkov: 76
    • Točke: 0
Odgovori #15 : 24 Maj 2014, 12:01:57
Sama nimam veliko izkušenj s psi, saj sem prvega posvojila šele letos, lahko pa povem kakšna je moja izkušnja. Strinjam se z izrečenim, da pri mladičih ne moreš dovolj sigurno oceniti karakterja in da je veliko odvisno od lastnika. Iggy je bil rešen skupaj z bratcem in sestrico, stari so bili dva meseca in pol. Vanj sem se zaljubila na prvi pogled, enostavno sem vedela, da je to moj pes. Ampak seveda, psa ne vzameš samo zaradi videza, zato sem jih šla obiskat. Karakterji mladičev si ne bi mogli biti bolj različni:
- sestrica je bila najbolj pogumna, rada je raziskovala, se prišla pobožat, prostora pri hrani pa si ni znala izboriti
- bratec je bil bolj nežne sorte, rad se je stiskal in bi bil skoz po naročju, s sestrico sta bila najbolj povezana
- moj bučman je bil pa en buco :D brigal se je bolj zase, ni skakal od veselja v luft, ko so prišli obiskovalci. Lahko bi se reklo, da si se počutil počaščenega, če je prišel do tebe. Najrajši pa je seveda jedel. Ni bil tako zelo povezan z bratcem in sestrico. Zanj mi je bilo rečeno, da bo ziher lene sorte in da se mu ne bo dalo kaj veliko delati.
Ko sem jih gledala, priznam, me je najprej malo zbodla Iggyjeva ignoranca oz. pomanjkanje entuziazma ob čohanju. Enostavno je zgledalo kot da mu je čisto ravno, če smo tam ali ne. Ampak nekaj me je vleklo k njemu, zato sem ga kljub temu vzela. In ni mi žal. Napovedi njegovega karakterja ne bi mogle biti bolj daleč od resnice. Pes je prijazen do ljudi in drugih psov, rad se pocrklja (v naročje ga ravno ne morem dati, ker je prevelik), zelo navezan name, brihten kot strela in šolanje mu je v veselje. Nekaj je rezultat značaja, veliko pa samega šolanja. V malo šolo je šel s 3 meseci, s šestimi pa je začel šolanje za reševalnega psa. Z njim se igram, ga sprehajam, učiva se trikov itd. Od prvega dne, ko sem ga dobila, sem delala na socializaciji. Vodila sem ga na trolo, vlak, igral se je z različnimi psi.... Ni mi škoda denarja zanj (in vloženega je bilo že kar nekaj). Spremenil pa se je tudi karakter Iggyjeve sestrice (za bratca ne morem reči, ker ga še nisem videla). Ni ji do crkljanja, vidi se, da se rajši drži zase. Zaganja se v pse in zraven laja, ni pa napadalna do ljudi. Mene osebno to zaganjanje moti in bi ga odpravila. Iggy jo tolerira, kak drugi pes jo ne bo. Ampak tukaj se vidi vzgoja. Mislim, da je psički prevsem dolgčas, ker ima ogromno energije, ki pa je ne pokuri na pravi način.
Pri fantu doma imamo še 11let starega psa, ki nikoli ni bil šolan, nihče se ni kaj posebej ukvarjal z njim, pa je zelo ljubeč in poslušen.

Torej, nekaj je značaj, veliko je vzgoja.



BlackDevil

  • *
    • Prispevkov: 896
    • Točke: 0
Odgovori #16 : 15 Junij 2014, 11:46:11
Po mojem moraš imeti zelo veliko srečo da dobiš "normalnega" psa iz takšnih razmer, vse skupaj zgleda še huje kot pa je bilo pri M.M.

https://www.youtube.com/watch?v=aaVZz8Asl3M

Every now and then a dog comes along who is truly special, a dog who touches the heart so deeply and connects to the spirit so strongly that it's clear no other dog who comes after will ever affect us in in the same way. Some call this their heart dog or soul dog. My soul dog was Mojo." N.W.


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #17 : 15 Junij 2014, 12:29:58
Pravzaprav so psi, ki so bili sposobni preživeti na cesti presenetljivo "normalni" pod pogojem, da so imeli kot mladiči pozitivne stike s človekom, da niso bili izpostavljeni dolgotrajnemu mučenju in da niso bili dolgo v hiralnici kot je tale na posnetku. Se pa mora morebitni posvojitelj vnaprej sprijazniti z nadpovprečno visokimi stroški za veterino in se, namesto da bi se zanašal na večno zvestobo in hvaležnost, raje vpisati v katerega od tečajev za zavetiščarje.
Sicer pa takšna koncentracijska taborišča za pse ne bi smnela obstajati. Za pse bi bila evtanazija bistveno boljša, kot pa mučenje v takšnih razmerah. MMje bila v primeri s tem liksuzen hotel.


Češnja

  • *
    • Prispevkov: 8
    • Točke: 0
Odgovori #18 : 16 Junij 2014, 12:31:57
mi smo imeli z našo shihstzujko velike probleme, ker ni bila socializirana. Na sprehode smo šli tja, kjer ni bilo preveč psov, ampak smo kasneje odgovorili, da smo ji naredili medvedjo uslugo. Kasneje se je obnašala nenavadno ko je bila v družbi psov. Bila je ponižna, samo javkala je...  :-[



BlackDevil

  • *
    • Prispevkov: 896
    • Točke: 0
Odgovori #19 : 17 Junij 2014, 12:12:07
Trenutno ne najdem članka, ampak se spomnim da sem brala o primeru mladičev psice, ki stradala medtem ko je bila breja. Ne vem kaj točno je bilo narobe z mladiči (agresija ampak nepredvidljiva?), ampak so morali biti kljub dobri oskrbi, prehrani, šolanju itd. uspavani in je zaradi tega posledično zavetišče steriliziralo vse breje psice. Takšni psi na prostosti verjetno ne bi preživeli dolgo?

Kar se pa tiče evtanazije psov, ki živijo v takšnih pogojih kot ti na posnetku se pa strinjam. To je mučenje.

Every now and then a dog comes along who is truly special, a dog who touches the heart so deeply and connects to the spirit so strongly that it's clear no other dog who comes after will ever affect us in in the same way. Some call this their heart dog or soul dog. My soul dog was Mojo." N.W.


Lunette

  • *
    • Prispevkov: 2.522
    • Točke: 0
Odgovori #20 : 17 Junij 2014, 12:56:32
Jaz mam doma psa od, med brejostjo, zahirane psice, ki ga je tudi kmalu po kotitvi zavrgla. Hja sicer je pišek mišek po karakterju, ker pa je tudi edinec je imel precej težav s socializacijo. A smo to s treningom in družbo ostalih odraslih hišnih psov rešili do te meje, da danes pač samo samce en mal po strani pogleda (obvladjivo žnaranje samo ;)).
Ima pa temu primerno težave s prebavo in sprejemanjem okoljskih stresov ter posledično slab imunski sistem. Reagira na cepljenja, reagira na zdravila, reagira na narkoze...pač vse v veliko večji meri, kot bi najbrž, če bi kot še ne koten mladič imel solidno oskrbo preko mame in nadalje njene mlečnosti. Ampak vse to vzameš v zakup, ko veš, da boš imel v oskrbi psa nepreverjenih korenin.

Bolj bi znal bit problem pri shiranih ''pocestnih psih'' to, da gredo evolucijsko ''nazaj k naravi''. Torej koncept paria psov. Ko začno genetsko potencirat ta strah pred bližino ljudi. Obratno od udomačitve. Se zna že v par generacijah tale genetika uspešno pomešat.
In pa seveda v kombinaciji z zelo sočutnimi in prenagljenimi posvojitvami takih psov. S srčkom, pa čist premalo z glavo. Žal potem veliko takih kombinacij pokaže tisto najslabše, ker novi lastnik pričakuje, da bo kužek pa kar avtomatsko neizmerno hvaležen in ga po možnosti obsipavajo z vsemi možnimi objemčki (ki niso niti precej udomačenim in razvajenim psom vedno po godu)...skratka že v štartu povsem napačen vzgib po imetju psa. In predvsem v imetju genetsko zahtevnega psa (tako zdravstveno kot s karakterno podlago) brez osnovnega znanja o zahtevnih psih.
To, da je zavetišče steriliziralo breje psice pa je najbrž tudi posledica tega, da so si hitro prišli gor, da imajo očitno polne kapacitete in so se kljub vsemu morali odločati racionalno. Žal, tako je, ko so prostori polni in ni videti konca novim prišlekom. Potem, pa da tu dodaš še opcijo, da je morda oče mladičev že drugo/tretjo generacijo prostoživeč...ti prijazna mati nič ne kristi, če nosijo gene ''divjakov''.
Kakor koli je žalostno, da mora do tega prihajat. Že, če zaradi naravnih katastrof. Še bolj pa, če zaradi brezbrižnosti ljudi (nekontrolirane brejosti in odmetavanje mladičev na pleča drugih).


Lep pozdrav,
Lunette &Co.


Lunette

  • *
    • Prispevkov: 2.522
    • Točke: 0
Odgovori #21 : 17 Junij 2014, 13:09:46
Aja, da se kje ne bo brala antireklama za posvajanje psov  :) Vsako imetje psa je odgovorno dejanje. In pač, če se odločaš za pasmo, si ni dobro zatiskat oči pred problematičnim delom pasme. Vsaka pasma ima felerje in je vse odvisno od tega, če je nov lastnik te felerje sposoben shendlat al ne. Tako je lahko neka ''plemenitost'' za nekoga največja nadloga ever.
Enako velja za mešančke. Če si s pametjo (ne samo s srcem) pri posvojitvi ni kaj it narobe.  ;) Pes žal samo od silne ljubezni nima kaj dosti.

Kar se pa tiče posvajanje koliko starih mladičev. Hja. Če veš kaj delaš, kamot mladiča od 8. tedna naprej ali če je v zavetišču brez mame pa, da imaš možnost dobre socializacije, kumot tudi prej (je bolje, če se dobro socializira pri 6 tednih pri dobrem lastniku kot, da sam do 8 tedna ždi v boksu). Če pač vidiš, da se v zavetišču ''ujameš'' z nekoliko starejšim mladičem ali celo odraslim psom...zakaj pa ne  :) Tam je že sicer precej oblikovanega, a morda je pa ravno to čisto ok. Marsikdaj poslušam ideje ''hočmo mladiča, da ga vzgojimo po svoje!'' in potem čez par mesecev vidiš nevzgojene mrcine v parku  >:D Tako, da pri vsem tem igra ogromno vlogo znanje novega lastnika in predvsem volja po imetju zahtevnejših psov.

Lep pozdrav,
Lunette &Co.


Asja

  • *
    • Prispevkov: 161
    • Točke: 1
Odgovori #22 : 17 Junij 2014, 13:21:58
Brez vsakega predznanja o psih smo pred dobrim letom in pol posvojili zavetiščarko, takrat staro pol leta. In te odločitve ne bom nikoli obžalovala, kljub temu, da je še vedno izjemno plašna, včasih malce nepredvidljiva, a do nas in za nas popolna.

Kot je namignilo že nekaj predhodnih objav pa velja tole: s psom se je treba, ne glede na pasmo, poreklo, zgodovino, ukvarjati, v najboljšem primeru hoditi v kak tečaj ali dva in predvsem ves čas - delati, vaditi, vztrajati. Osebno nikoli ne bom obžalovala odločitve za pasjo šolo in za nekaj prebranih knjig (konkretno Millanovih - obe sta mi dali toliko znanja kot nič drugega). Z vsem tem je življenje s psom zakon. In še osebno mnenje: posvojiti, ne kupiti. Dobro dene tudi za dušo.



aska

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 9.821
    • Točke: 43
  • AM Aska
Odgovori #23 : 17 Junij 2014, 16:59:56
Pri "reševanju" psov od nekaterih društev in prostovoljcev je potrebna velika previdnost, da ne posvojiš skupaj s psom še njegovih prejšnjih skrbnikov - zna postati precej grdo, če si "kariero" psa zamisliš nekoliko drugače, kot si predstavljajo oni. Zavetišča so glede tega precej bolj varna izbira.
Podpis!