ko sem dobila mojega psička, je bil star 2 meseca, takoj sem se zaljubila v njegove učke. Ker je moj očka veterinar, ga je hotel nekdo usmrtiti, jaz sem si pa takrat močno želela psička,zato sem rekla tistemu gospodu, da je škoda ubiti tako majhnega in razigranega kužka kot je bil Nero.naš mali črnušček je tako postal del naše družine,znjim smo hodili na sprehode, ga učili "dat tačko" in podobne stvari. do ljudi je bil zelo prijazen, vsakega je pozdravljal z njegovo malce gršo navado da jih je "potacal" ko so prišli k hiši. Jaz sem se počasi zelo navezala nanj. ko ga je zbil avto, ga je bolela tačka in jo je pustil oskrbeti le meni, tako sva postala zelo dobra prijatelja.Vedno je pojedel goro briketov, saj je rastel.Bil je pravi prijatelj.. Nekega dne pa sem prišla domov, pa mojega črnuščka ni bilo nikjer. Iskala sem ga po celi vasi, šla okrog Repenj, pa ga nisem našla, takrat so mi ga prvič ukradli. Čez 2 dni je prišel domov lačen, žejen in premražen. Bila sem ga zelo vesela, poskrbela sem zanj,potem je šel spat. En teden je bil doma potem so mi ga pa spet ukradli, zdaj ga pa ni že 4 mesece,od takrat nisem več taka kot sem bila, ker sem izgubila svojega najboljšega prijatelja NEROTA
nero, kjerkoli si, upam,da ti je lepo in upam da se vrneš...
lp
Nerka