No, da še jaz nekaj dodam
Tudi jaz se trenutno odločam za psa, oz. sem se že odločila, ampak za malce večjo pasmo psa kot ti edilovesdogs. To bo moj drugi pes, prvega sem izgubila v začetku januarja. Tudi jaz končujem deveti razred in prvega psa sem dobila, ko sem bila stara 7 let ... Ko zdaj pomislim na to, mi je kar malo slabo ... Pse sem imela od vsega začetka rada, brala sem vse otroške knjigice in slikanice o psih, ki so obstajale. Takrat sem se zaljubila v maltežančke. Kot sem že rekla, prvega psa sem dobila ko sem imela 7 let in takrat je moja mami tudi hudo zbolela za rakom. In namesto, da se zaradi tega ne bi odločili za psa, je bil prav to razlog, morda celo poglaviten razlog za nakup psa. Bila sem še majhna in komaj kaj sem se zavedala, kaj to sploh pomeni - imeti psa. Sliši se krasno in tudi je krasno, pa vseeno ... Tako smo se v nedeljo, 1. aprila (ne hecam se), na vrat na nos odpravili po psa. Oči je na bolhi našel nekoga, ki je prodajal maltežane in hop v avto! Ko smo prišli tja, kar nisem mogla verjeti - pasji mladički, vseh pasem, vseh velikosti, v kletkah na golem betenu, poktritem s plastjo časopisa ... Najbrž bi vas vse stisnilo pri srcu, ko bi kaj takega videli, in bi, ali takoj odšli, ali pa iz usmiljenja vzeli eno od tisti kepic s prestrašenimi očki, čeprav bi najraje vzeli kar vse. Pa kaj smo mi vedeli kam smo prišli ... pred nakupom se nismo nič pozanimali kje kupit psa in ja, kupili smo ga pri preprodajalcu. Kmalu zatem je bil ta preprodajalec celo na televiziji. Naš kužek pa se je kar obnesel ... Bil mi je v oporo, najboljši prijatelj, starejša ko sem bila in starejši kot je bil on, več trikcev sva znala in ni ga bilo človeka, ki ne bi bil navdušen nad našim bučmanom. Prvo kot prvo, maltežanu je bil podoben samo, ker je bil bel. Bil je precej večji, in imel je malce bolj lisičji gobček od maltijev, pa vseeno je bil zame najlepši kuža na svetu. Lahko ga vidite na moji profilni slikici, to je bil trening trikcev samo nekaj dni, preden je umrl .. No, in letos, prav na 1. januarja, mu je počil disk v hrbtenici - hernija in v dveh dneh je obležal. Trudili smo se z vsem mogočim, na koncu smo razmišljali celo, da bi ga uspavali, pa nam je naš beli kužek to olajšal tako, da nas je kar sam zapustil in to le 4 dni pred svojim osmim rojstnim dnevom. Saj ne vem, zakaj sem vam mogla vso to zgodbo napisat, mogoče samo zato, ker nekumu pač moram povedat. In ja, zdaj sem se odločila za avstralskega govedarja (z rodovnikom) in držim pesti, da se mi uresniči želja
Sem malo prebrala kakšega kužka iščeš in bi ti priporočila coton de tulearja
moja najboljša prijateljica in cotonko, ki je pravi lenušček. Psička je sicer malo plašna, ampak bi rekla, da bolje to, kot pa da imaš pogumneža, ki se zaganja v vse kar leze in gre. Pa tako ali tako se da tudi strah premagat
Edino kar mene moti pri cotonih je dlaka
že tudi pri našem maltiju je bilo težko, tako, da je bil večino leta pobrit (smo ga peljali k frizerju, nismo brili doma). Tako da, če se odločiš za dolgodlako pasmo, se pripravi na česanja in pa cviljenje in jokanje, če bodo kakšni vozli, ki se radi zaredijo v dolgi dlaki
Sicer je pa tule malo več o cotonih:
http://www.happy-doggy.si/pasme/vse-pasme/96-coton-de-tulear.htmlIn pa tale stran, če je še nisi preiskala, čeprav kar dvomim
http://www.happy-doggy.si/pasme.htmlUpam, da bo kaj v pomoč