Mene je Nils sprva čisto spravil ob živce, dobesedno sem bila totalka prva dva tedna, si ga nisem upala pustiti samega niti za 5 minut, v boks ni šlo, ker ga je sovražil iz dna srca in jokal več ur skupaj zato sem po enem dnevnem 15 minutnem odmoru gledanja tv, na katerem sem jokala (sem šla pred tv, ker me je bilo strah, da bo čutil mojo frustracijo in še bolj nagajal), prišla nazaj in mogla še čakati celo stoletje pred vrati, da je nehal jokati, grizel je vse po vrsti in so kosi pohištva z vsakim dnem izginjali iz sobe, ponoči je jokal v boksu 1 uro in pol, za pol ure zaspal, potem pa itak moral lulat.. in spet jokal 1 uro in pol, pol ure spal, lulat. Na sprehodih je konstantno napadal vrvico in vlekel zanjo z ritjo stran od mene, nato je presedlal na grizenje hlač in čevljev medtem, ko sem hodila,... In sem se pred nakupom zelo dobro pozanimala glede učenja lulanja, privajanja na boks, kako odpraviti grizenje,... pa se mi je zdelo, da nič ne zaleže. Sem še kontaktirala malo šolo, če mi lahko pomagajo individualno še pred uradno malo šolo, ker mi nič ni šlo, in so me tam malo pomirili. O študiranju niti razmišljati nisem mogla. Enkrat je imel drisko cel dan in pol noči (naporno peljanje ven vsake pol ure), vrhunec tistega dneva je bil, da je v drisko potisnil svojo betico in je imel na vrhu glave en ogromen kup driske. Po dvojnem tuširanju (pri katerem je seveda cvilil kot da ga koljem - zdaj presenetljivo dobro prenaša) je še zmeraj smrdel kot gnojnica
Ampak sem se držala konsistentnosti, ignorirala, če je jokal, se držala 2 urnega urnika ponoči (s čepki v ušesih), če se je polulal se je pač polulal v boks in sem ga umila (je bilo redko, se je hitro naučil malo zadržati), in mu res omejila gibanje po notranjih prostorih, mu nametala cel kup igračk na tla in jih ves čas menjala, zelo delala na odpoklicu,..
Po 2 tednih je bilo naenkrat kot da bi imela čisto drugega psa, sem opazila ogromen napredek, kar naenkrat priden pes, sama pa sem se počutila res krivo, ker sem dejansko vmes parkrat pomislila, da sem si nakopala hudiča in da ne bom uspela. Zame je torej trajalo samo 2 tedna. Mislim, da je poizkušal meje v novem domu, kaj vse mu bo dovoljeno in do kam lahko gre. In ker sem bila konsistentna glede tega, kaj lahko in kaj ne, je pač pogruntal. Če je grizel nekaj, kar ne bi smel, je to pač letelo ven iz sobe. Glede lulanja imava še zmeraj probleme in je res odvisno od individualnega psa - sama Nilsa nisem nikoli kregala, če se je kje ponesreči polulal in zelo dolgo (ga včasih še zmeraj) hvalila, ko je lulal zunaj, pa mu pri več kot 1 letu še kdaj uide (~ 1x na mesec, sicer nikoli v moji sobi, kot da še ni čisto naučen, v kateri sobi lahko in v kateri ne sme, ampak vem, da bo počasi tudi to dojel).
Tako da pridno delaj z njim, bodi konsistentna, ne obupaj, napredek se bo pokazal, razišči pa še druge načine, kako ga česa odvaditi (predvsem glej vse načine s pozitivno motivacijo, kreganje takrat na začetku pri meni ni imelo prav nič učinka). Stvari ne bo spustil, če tega dejansko ne zna
tako kot je treba. To vajo delaj vsak dan po par minutk zato, da se res prime.
Če še ne zdrži 5 ur (tudi Nils
niti podrazno ni pri 5 mesecih haha, še zdaj ga na 4 ure ven peljem, da bo ja za ziher, pa zdrži tudi dlje), ga pelji manj, če tudi pri 3 urah še zmeraj lula, ga peji na 2,5. In ga zelo zelo hvali, ko se polula zunaj (kar ne pomeni, da kregaš, če se polula notri - tudi tvojo reakcijo lahko razume kot kreganje, ker psi zelo dobro zaznajo, kdaj je lastnik jezen, razočaran,.. tako da se pomiri in zaupaj, da bo bolje, konec koncev je le mladiček). Torej namesto da se živciraš, kdaj bo moral "spet" ven, vzami čas, za katerega veš, da bo gotovo zdržal (torej mogoče le 2 uri), naštimaj budilko vsaki 2 uri, in to vzemi kot en super odmor od študiranja, ko se povezuješ s svojim psom. Če pa bo kdaj res prehudo pa prosi koga od sorodnikov ali prijateljev, da ga vzamejo za 1 dan (tako sem ga jaz, ko res nisem mogla več, "vturila" bratu in njegovi za 1 dan, se naspala, sta ga poslikala, malo peljala okoli razkazat kolegom - ker imajo vsi super radi mladičke - če jih imajo samo za 1 dan, haha - in ko je prišel domov sem ugotovila, da sem ga kljub nagajivosti pogrešala
). Tako je bilo pri meni, ker je Nils moj prvi pes in sem bila čisto neprepričana vase in moj vpliv nanj. Grem stavit, da bo pri drugem mladičku čisto drugače in bom bolj skulirana, že zdaj, če gledam stare filmčke, ko je bil star 2 meseca in me grizel za škornje, kopal po tleh, se samo smejim, ker je pač luškano.. Prvič pa ni bilo.
Pa moram še dodati, da imam občutek, da je večina moje frustracije prišla med drugim tudi zaradi tega, ker sem se res zelo poučila o mladičkih, preden sem ga dobila. In potem nič ni šlo kot bi moralo, ves čas me je bilo strah, da nekaj narobe delam (npr. to, da mladiča pustiš jokat v boksu, potem se bo pa itak utrudil po 15 minutah in zaspal.. no, moj se ni utrudil do 1 ure in pol
pa prvi dan sem spala zraven njega, on v boksu, da bi mu čimbolj olajšala tranzcijo, in takrat pogruntala, da pasji mladički ful naglas dihajo, veliko glasneje kot mačke, čisto tako kot ljudje, še posmrčal je kdaj - ampak me je to presralo do amena in sem se celo noč zbujala zaradi njegovega glasnega dihanja, skrbelo me je, da je nekaj narobe z njim in sem potem še dejansko googlala na telefonu, sredi noči, če je normalno da mladički tako naglas dihajo - skratka takih smešnih zgodbic je bilo pri meni prva dva tedna res ogromno
), da bo samo še huje, če bo čutil mojo frustracijo, da mu ne smem pustiti absolutno nič svobode (npr. da koplje po tleh), saj mladič še ne naredi veliko škode, se bo pa to zato kasneje pojavljalo v močnejši obliki, itd. Brezvezni strahovi. Če bi malo bolj uporabljala zdravo kmečko pamet in "materinski čut" namesto vse teorije, ki sem jo predelala pred nakupom, bi mi takrat mogoče ostalo več koleščkov