Ne Tibi. Ti si napisala, da:
zame to, da psica pove drugemu psu naj ji da mir, ni agresija. Prav tako ni agresija če pes v ležečem položaju, še manj pa na hrbtu in še manj, če se je na hrbet vrgel sam, kaže zobe in renči. Prav tako ni agresija če mlad razposajen pes lovi hitro premikajoča se bitja in se jim vesi na hlače..
Po definiciji, ki sem jo citirala vse to je agresija. Bodisi ritualna ali pa plenska.
Tudi sicer po osnovnih definicijah agresije, ki naj bi bila obnašanje z namenom, da se povzroči škoda, renčanje psa, ki izkazuje podrejen položaj, pač še ni namen da povzroči škodo, ampak govorica - "pusti me pri miru", morda opozorilo v obliki grožnje, ampak jaz takih opozoril ne uvrščam pod agresijo, vsaj ne v tisto isto agresijo, po kateri se po splošnem razumevanju označuje psa za agresivnega - tak pes je zame pes, ki ne bo opozoril, ampak bo napadel in običajno ne iz obrambe.
Kakšna kolobocija. Ne osnovni namen agresije ni povzročiti škodo drugemu ampak zaščititi sebe, svoje imetje ali svoje bližnje. Namen ritualne agresija je uveljaviti samega sebe ne da bi poškodoval drugega, torej je pomen agresije preprečiti škodo, ne pa jo povzročiti. To velja tudi za živali: pri plenski agresiji ni NAMEN poškodovati plen, ampak si zagotoviti preživetje - hrano. Ali, ko to ni več potrebno, ker to dobi lepo servirano v skledi, zadovoljiti nagon (nekoč nujen za preživetje), ki je ostal. Brez namena da bi komu naredil škodo seveda. Zadovoljevanje tega istega nagona je tudi lovljenje kolesarjev in visenje na hlačah. Tudi to je plenska agresija.
Namen ritualne agresije ni narediti drugemu škodo, ampak uveljaviti svojo voljo ne da bi poškodoval drugega. Sem sodi vse, od napihovanja, renčanja (vseeno če iz podrejenega položaja, gre za isto stvar), kazanja zob, tekmovanja v buljenju, šavsanja mimo nasprotnika....Če ritualna agresija ne zaleže, se stopnjuje v nasilje (pri psu ugriz) ali pa vdajo, beg..
Namen teritorialne agresije ni poškodovati vsiljivca, ampak zaščititi svoje ozemlje (spet preživetje), če se le da brez direktnega spopada (kar je spet pomembno za preživetje). Psica, ki ščiti mladiče, pes, ki ščiti lastnika, pa tisti, ki ščiti svojo hrano....spet ni namen poškodovati nekoga, ampak zaščititi tisto, kar smatra za svoje (in smo spet pri preživetju)
Če bomo psu prepovedali izvajanje ritualne agresije, ne bo mogel nasprotnika več opozoriti, ampak bo lahko samo še zares napadel. To pa ne pomeni, da zdaj pa pes lahko po mili volji renči na kogar koli se mu zazdi, kaže zobe in šavsa kadarkoli se mu zapaše. To pa je pomen postavljanja meja. Recimo: doma, med psicami, ki so člani istega krdela dovolimo vse oblike ritualne agresije, prepovedano je le grizenje. Med znanimi psi je dovoljeno že precej manj, do neznanih psov pa ni dovoljeno skoraj nič, razen vljudnosti, sploh pa nič, kar bi jih lahko plašilo/dražilo (torej tudi ne bevskanje, renčanje, naskakovanje...pa čeprav igrivo).
Moja se zelo pogosto, ko se je samo dotakneš, vrže na hrbet, kar pomeni čohaj me
Ja in to sodi v okvirček z napisom igra. Je jasno napisano v mojem komentarju (pomeni, da v igri lahko leži na hrbtu in renči, ker je to igra in ne predaja) Tudi pes, ki smo ga na silo vrgli na hrbet tudi lahko renči in kaže zobe (če imamo srečo, ker zlahka tudi zares ugrizne) ker se ni predal, ampak smo ga prisilili v položaj, ki ga ne mara. In ja, to je agresija, čeprav se samo brani.
Pes, ki se je sam predal in se je pred močnejšim sam vrgel na hrbet, pa ne bo niti renčal niti kazal zob, ker se v tak položaj, ki pomeni skrajno obliko predaje spravi samo, ko je popolnoma poražen.
In ja seveda, ena in ista kretnja, položaj telesa... lahko pomeni povsem različne stvari, odvisno od konteksta.