Nervoza in čudno obnašanje 2,5 leti starega mešanca

Donzo · 4002

Donzo

  • *
    • Prispevkov: 3
    • Točke: 0
Živjo.

Imam 2,5 leti starega mešanca med nemško ovčarko in šarplanincem. Videz je dobil pretežno po mami, karakter pa po očetu.
Skupaj sva opravila 3-mesečno pasjo malo šolo, kjer sem izvedel veliko stvari, pri vzgoji pa mi pomaga tudi punca, ki je s svojo psico opravila že več šolanj.

S psom sva se zelo navezala drug na drugega, tudi tekom šolanja. Problem je bil pri njegovem zelo trmastem karakterju, na katerega me je opozoril pasji učitelj, še preden sem se za tega psa odločil.
Ampak s tem sem se sprijaznil, kot tudi z dejstvom, da je obvladovanje takšnega psa malce zahtevnejše.
V zadnje pol leta pa se pes obnaša zelo čudno, na momente zaskrbljujoče.

Največji problem je njegova trma. Do starosti 1,5 leta je bila le ta obvladljiva, v zadnjem času pa se noče več podrediti. Ima cca. 50 kg in včasih je potrebno veliko napora, da se psa ukroti. Po večini noče več ubogati osnovnih ukazov (sedi, prostor ipd.). Toliko časa, da moram res zelo povzdigniti glas, nato pa se vda. Tudi na klice se dostikrat ne odziva. Namreč med sprehodi ga imam večino časa odvezanega, ker sem ga tako navadil in je lepo hodil zraven. Ne sicer striktno poleg, ampak na razdalji 5, 10 metrov. Sprehajava pa se večino po travnikih in gozdu, zato pes nikogar ne moti in se mi brezveze zdi ga imeti stalno na povodcu, ker nikogar ne moti. Kakorkoli, če se je na sprehodu oddaljil, sem ga poklical in takoj je prišel. Zadnje čase pa temu ni več tako. Pokličem ga 5-krat, pa me samo pogleda in nadaljuje s svojim "brskanjem" naprej. Dokler ne povzdignem glasu. Podobno je postalo pri vseh stvareh. Če hočem, da se usede, je to treba 5-krat ponoviti oziroma se zadreti, enako je z ukazom prostor. Če je njemu všeč, bo ubogal, drugače ga je pa potrebno praktično prisiliti. In ko ga hočem prisiliti in preveč povzdignem glas, največkrat zbeži v svojo uto v boksu. Preprosto se noče usesti. In ko mu ne neham težiti, se začne izmikati in iskati najhitrejšo pot proti uti. Tudi priboljški ne pomagajo vedno oziroma zadnje čase redko.
Kot bi pozabil, kar se je naučil.

Zdi se mi tudi, da se na sprehodu dostikrat zgodi, da me ne vidi. Odtava 20 metrov stran po travniku, ga pokličem, mu ploskam, žvižgam, pa se samo obrača in gleda, kje sem. Pa stojim 20 metrov stran od njega, na odprtem prostoru, v dobri vidljivosti, pa še majhen nisem. Gleda v mojo smer, pa me ne vidi. Ko mu končno postane jasno, kje sem, pa izgleda, kot da bi mu odleglo in hitro priteče k meni.
Danes na sprehodu je nenadoma izginil, bil je že mrak, zraven sta bila še punca, moj brat in njegov pes. Vsi smo ga iskali v gozdu skoraj pol ure, on pa se je preprosto ulegel med velike liste lapuha 10 metrov stran in se sploh ni odzval na klice. Po naključju smo ga našli, ko se je malce premaknil. Vsi smo ga iskali, klicali, kar sigurno ne bi mogel preslišati, on pa je preprosto ležal skrit v travi. S tem da se je zavedal, da je storil nekaj narobe, ker je imel potem tisti pasji "kriv sem" pogled in držo.
Dva meseca nazaj sva s punco skupaj z njim odšla na daljši sprehod na bližnji hrib, cca. 4 ure hoje. Ni bil prvič na takšen sprehodu, prejšnjič je bila zraven še puncina psica in sta bila oba odvezana in sta se po poti še igrala, pa ni bilo nobenega problema. Tokrat pa je bil cel sprehod na povodcu in dokler smo hodili v hrib, ni bilo problema. Ko pa smo se začeli spuščati nazaj v dolino, pa se je že na vrhu hriba usedel in ni hotel v dolino. Pa smo na vrhu nekaj časa mirovali, spil je tudi zadosti. Po poti, ki se jo prehodi v 2 urah, smo hodili več kot 4 ure, ker ga je bilo potrebno vmes tudi vleči, ker sploh ni hotel več hoditi. Pol ure pred domom, pa je sredi gozda obležal in smo ga morali prinesti v dolino, ker sploh ni mogel stati, kaj šele hoditi navzdol. Noge so se mu tresle, če sem ga spravil pokonci. Zato sva ga s punco v dolino nesla, ko smo prišli na ravnino, pa je začel hoditi in ovohavati urin drugih psov. Najprej sem mislil, da je spet vse njegova trma, ampak po tem sprehodu je bil še cel teden utrujen in se je kar bal iti na sprehod. Kasneje pa sem še nekajkrat opazil, da mu hoja navzdol predstavlja problem.
Veterinar ni opazil nobenih problemov, sicer se mi pa zdi, da se mu po domače fučka za njega.

Dejansko so sprehodi s tem psom postali zelo neprijetni, prav tako vožnja psa v avtu. Od malega je že navajen na vožnjo v prtljažniku. Vsakič ko samo odprem prtljažnik, postane vesel in hoče noter. Ko pa se odpeljemo, pa po enem kilometru začne cviliti, kot da hoče ven. To se dogaja v zadnjem letu, prej s tem ni bilo problema. Zadnjikrat, ko se je peljal zraven, je celo začel grizti sedež v avtu. Pa vožnja traja dobrih 5 minut, ker ga dlje niti ne upam več peljati, ker je vedno problem. Še eno leto nazaj pa sta se skupaj s psico peljala v prtljažniku dve uri daleč in ni bilo nobenega problema.

Pa še kup drugih problemov je, ki nakazujejo, da se je pes spremenil. Zakaj, ne vem. Veterinar mi ne zna pomagati, dragih preiskav si pa niti ne morem privoščiti. Včasih se mi zdi, da ima pes zdravstvene težava, včasih pa se mi zdi, da je samo trmast.

Pred dvema letoma sva se s punco preselila na svoje in psa vzela s seboj, ampak to se mi ne zdi problem, ker se je na novo domovanje zelo navezal in se vidi, da mu je všeč, ima veliko, izolirano uto v boksu velikem 20m2. Prehrano ima od malega isto (briketi Bosch).

Skeptičen sem glede njegovih čutov, ker se mi včasih zdi, da ni problem samo vid, ampak tudi voh. Pol priboljška mu pade iz ust na tla, ampak ga ne opazi. Tudi če pred njega na tla vržem kos mesa ali kaj drugega, kar ima rad, največkrat tega ne najde.

Mogoče sem malo nepregledno vse napisal, ampak niti ne vem, kako bi vse napisal, ker je teh problemov z njim res veliko, kar pa pred enim letom še ni bilo.

Če ima mogoče kdo podobno izkušnjo, bi bil vesel kakšnega predloga.





Nika

  • *
    • Prispevkov: 2.824
    • Točke: 4
  • Buda
Odgovori #1 : 06 Oktober 2016, 07:21:12
"Žal" bo za vse tole potrebno odšteti nekaj denarja. Če poveš od kod si, ti lahko priporočimo dobrega veterinarja, ki bo že v štartu naredil komplet servis. Tole so zdravstvene težave in kot odgovoren lastnik psa jih preprosto moraš rešit. Podobno velja za vedenje - sem prepričana sicer, da boš tule od koga dobil par dobrih linkov na temo pozitivne motivacije (ogromno je že napisanega na forumu, malo pobrskaj), ampak sama bi ti vsaj za štart priporočila delo pod vodstvom dobrega inštruktorja. Dvomim, da ti bo ratalo kaj rešit, dokler boš psa "podrejal in krotil dokler se ne vda", tak besednjak nima pri današnji vzgoji psov več kaj iskat. Zahtevnejši kot je karakter bolj pride prav pozitivna motivacija in dlje kot ga boš pustil bolanega, več bo za plačat.



čara

  • *
    • Prispevkov: 8.252
    • Točke: 7
  • Obožujem pse!
Odgovori #2 : 06 Oktober 2016, 07:36:34
Hjap. Prva postaja je kvaliteten veterinar in podrobne preiskave. Če poveš okoliš od kod si, bomo znali mogoče tudi za kakega dobrega povedat.

Kot drugo pa kvalitetneg ainštruktorja, ki te bo naučil, kako moraš ravnati s psom, ki ti bo objasnil, kako se moraš obnašati ti, da se bo onašal pes kot si želiš. In spet-če poveš okoliš, ti lahko priporočamo. Ne rabiš poligonske poslušnosti, rabiš nekoga, ki bo prišel k tebi na dom, s tabo na sprehod in ne bo oponašal Cesar Milana, kot je pri nekaterih popularno.

In s silo, prisilo ne boš prišel dlje kot do točke, da ti pes ne bo zaupal, kaj šele spoštoval.

http://tecem26.blogspot.com/
Le vkup uboga gmajna!


Donzo

  • *
    • Prispevkov: 3
    • Točke: 0
Odgovori #3 : 06 Oktober 2016, 18:44:55
No, potem pa prosim za dobrega veterinarja na področju Zasavja.




Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #4 : 06 Oktober 2016, 20:31:23
Najprej. Pes je star 2,5 let in to pomeni, da dozoreva. Odtod večina vedenjskih sprememb.
Kar se tiče trme - trma ni problem psa ampak vodnika. Če se samozavestnega psa šola s prisilo, se bo uprl. Potem se pa ribata, kdo je bolj trmast. Kar ponavadi uniči odnos vodnik - pes. Imaš dve možnosti: da skušaš zlomit psa ali pa spremeniš metode dela, nekoliko sprostiš pritisk nanj in poskusiš delat na psu prijazen in zanimiv način. Tako bo ubogal z veseljem in trma ne bo potrebna. Za obe možnosti pa bo potrebna strokovna pomoč.

Glede zdravstvenih težav pa ne vem, pred dvema mesecema je bilo zelo vroče, lahko da se je pregrel in je bila težava v tem. Lahko da je bil samo izčrpan. Tudi je celodnevna hoja v hribih za velikega in težkega psa velik napor, sploh če je prisiljena (hoja na povodcu, kjer mora pes prilagajat tempo in sploh celotno gibanje vodniku). Ali se ta težava ponavlja, ali je bil problem samo takrat?
Vožnja v avtomobilu...nekaj se mu je moralo zameriti, da se zdaj boji vožnje Cviljenje, trganje prevlek...je znak tesnobe. Ali se tako vede samo če je sam ali tudi, če sta skupaj s psico?
 
Zdej...ob takih neznačilnih simptomih bo verjetno diagnozo težko postaviti, če greš pa delat vse preiskave po vrsti bo pa zelo drago. Po moje bi bilo najbolje: psa imaš na dolgem povodcu, dokler ne popraviš odpoklica. Dobiš nekoga, ki se spozna na šolanje s pozitivno motivacijo in poskusiš izgraditi dober odnos s psom. Sproti si zapisuješ vse, kar se ti zdi nenavadno - slab vid, utrujenost, tresenje...če je kaj bolj nenavadnega  - tako kot je bilo takrat na vrhu hriba - posnameš. Zapišeš tudi stvari, ki se ti zdijo nepovezani (težave z dlako, driske...). Tako se bo nabralo nekaj materiala, s katerim si bo lahko veterinar pomagal pri postavljanju diagnoze, če se bo pokazalo, da je to potrebno. Vsekakor pa moraš k veterinarju če se ponovi scena iz vrha hriba ali pa se pojavijo dodatni simptomi.


Donzo

  • *
    • Prispevkov: 3
    • Točke: 0
Odgovori #5 : 06 Oktober 2016, 21:58:44
Hoja v klancu navzdol je zadnje čase velik problem. Včasih je že manjši, 10-meterski klanec problem. Gor ni problem priti, nazaj dol se pa ustavi. Zadnjič sem ga 10 minut prepričeval (na lep način, brez sile), da bi prišel po manjšemu klančku nazaj, pa ni šlo. Samo živčen je postal, hodil sem in tja, naredil dva koraka, pa spet nazaj. Nazadnje sem ga speljal malo naokoli, kjer mu je uspelo, čeprav ne zlahka. Praktično sem ga moral voditi vsak meter, ker drugače se kar izgubi, se obrne in nazaj gor po klancu. Pa tudi nasploh je zelo štorast. Ne vem sicer, kako je s temi velikimi psi, ampak včasih tako pade, ko teče ali pa hitreje hodi po klancu navzdol, da že mislim, da se je polomil. Ponavadi se spotakne z eno nogo ob drugo.

Plan ga je pustiti pri kolegu, ki je inštruktor, za kakšen teden, pa bo on ocenil, kaj je narobe z njim. Nekaj mora biti.
Kar se tiče pametovanja, da se na psa ni potrebno nikoli zadreti in si ga tako podrediti, je pa bedarija. Poleg pasje male šole sem imel z inštruktorjem tudi nekaj zasebnih treningov in mi je sam svetoval, da je tako karakterno zahtevnega psa včasih potrebno tudi prisiliti, da se podredi. Pa s tem ne mislim brcanja in udarjanja, ampak potiska k tlom, če se noče umiriti in podobnih ne pretiranih ukrepov, ki pa vseeno dajo psu vedeti, kdo je šef. Ker eden mora biti, ne oba. Mogoče ne vem za vaše 0,75kg čivave, ampak 50 kilski trmavec, ki misli, da je glavni, je precej zoprna zadeva. V istem leglu, kot moj pes, je bilo 7 mladičev in večino lastnikov poznam, pa so skoraj vsi psi pristali na verigah in po enem letu zanemarjeni. Zakaj? Ker so premočni za nadziranje in ne ubogajo in podobni izgovori.
Medtem ko so mojega psa občudovali, ker je edini iz legla "dovolj pameten", da se lahko sprehaja brez povodca, da ima lepo, svetlečo in počesano dlako. Njihovi psi pa so pač preveč neumni, da bi se tako obnašali. Pa jih je imela večina večji potencial od mojega. S tem da so se mi smejali, ko sem ga 2-krat tedensko vozil v malo šolo, ga še sam treniral vsak dan, da sem z njim zgradil prijeten, obojestranski odnos. In ja, včasih sem ga tudi pritisnil k tlom, da se je pomiril in začel poslušati. V bistvu bi ga moral še večkrat, pa se mi je smilil oziroma sem se tolažil, da zdaj je pa pes že tako odrasel, da sam ve, da sva "prijatelja" in takšno podrejanje ni več potrebno. Kljub temu da so mi inštruktorji, in še kdo, svetovali, da mu ne smem pustiti svojeglavosti in mu moram pokazati kdo je šef.
Zato me obnašanje psa še toliko bolj žalosti.

Pozabil pa sem omeniti še prebavne težave praktično od 2-meseca, ko sem ga dobil. In sicer močna driska po skoraj vsaki jedi, ki ni bila briketi. Sedaj se je zadeva malce izboljšala, predvsem zato, ker ga hraniva le midva s punco in ne vsak k*rac, ki ima kakšen piškot viška.
Eden od simptomov je tudi kompliciranje pri vsaki "oviri". Naprimer v gozdu podreno drevo (višina 30cm), včasih traja tudi 5 minut ali več, da se odloči, kako bo prišel naprej. Dejansko ga moram največkrat voditi, kje se pride okoli, ker skočiti ponavadi noče čez. Če pa ga pustim, da problem reši sam, pa ponavadi začne grizti veje in podrastje ter postane zelo nervozen. Zadnje čase je začel grizti tudi svoje ustnice in škripati z zobmi, ko je nervozen. Pa je lahko razlog za to veja na tleh, mimo katere ne najde poti. Če je ovira v klancu, ga moram ponavadi sam vzdigniti čez deblo ali pa odmakniti vejo na tleh, drugače se obrne in hoče iti nazaj.
Tudi voda mu ne diši preveč in se zmoči le do "kolen", ampak to se mi zdi, da izvira iz mladosti, ko je skočil v deročo vodo, ki ga je odnesla, dokler nisem še jaz skočil za njim.
Kar pa se tiče vožnje v avtomobilu, pa ni bilo nobenega stresnega dogodka, da bi se mu vožnja zamirila. Dokler se še ni obnašal čudno, sta se s psico oba zrinila v prtljažnik, sedaj pa skoči ven, če je ona noter. Sem mislil, da se mogoče počuti utesnjenega v prtljažniku (ki je roko na srce dovolj velik za njega), pa ga včasih zapeljem s tovornim Caddyem, pa je zgodba ista. Ko zagleda avto, ponori od veselja in takoj skoči noter, čez 2 minuti je pa že predolga vožnja.

Kakorkoli, trenutno ga podrobno opazujem, ampak bo najbrž potreben kakšen pregled pri strokovnjaku. Skrbi pa me diagnoza, ker vem, da so razne operacije draga zadeva.




Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #6 : 06 Oktober 2016, 23:17:55
kakor ti drago, sem napisala da obstajata dve poti. Svetovala sem ti boljšo, ker imam izkušnje z močnimi in kao trmastimi pasmami (moje sicer  nimajo po 50 kil, ima pa ena 65cm in nikakor ni karakterno enostavna, drugi dve pa pripadata pasmam, ki slovijo kot izjemno trmaste in tudi nista ravno mahni. Pa naredijo tisto kar jim rečem brez vpitja, pridejo če jih pokličem in ne vem kaj je trma). Naredil boš itak tisto, kar se tebi zdi najboljše. Po tvojem pisanju sodeč vpitje in prisila na tvojega ne delujeta ravno najbolje. Tudi pritiskanje ob tla ti odsvetujem, ker se zna zgodit da te bo enkrat čopnil. Še prav posebej pa ti odsvetujem puščati očitno bolnega psa pri inštruktorju, ki se, glede na opisan rezultat, ni ravno izkazal. Samo toliko, da ne boš potem rekel, da ti noben ni povedal. Pes rabi vodjo, ampak voditi se da na več načinov.

Če ima pes take težave pri hoji, in to ne samo  navzdol (to, kar si napisal zdaj je nekaj povsem drugega kot si napisal prej), pa mi ni jasno, kako to, da še nisi bil pri ortopedu. Bi moral biti tam že zdavnaj. To kar si opisal ni normalno niti za večje in težje pse. Ali ti je mogoče kanilo na pamet, da se mogoče tudi vseti noče zaradi bolečin in da mogoče mu je pa tudi vožnja iz istega vzroka muka?


KARMEN

  • *
    • Prispevkov: 2.469
    • Točke: 4
Odgovori #7 : 07 Oktober 2016, 07:57:16
Mene zelo žalosti, da še vedno obstajajo takšni inštruktorji in ljudje, ki jih poslušajo in jim plačujejo......
Pes ima zdravstvene težave, trma pri tem nima prav nič, zato svetujem  obisk veterinarja.



čara

  • *
    • Prispevkov: 8.252
    • Točke: 7
  • Obožujem pse!
Odgovori #8 : 07 Oktober 2016, 08:00:24
Psa ne pustit inštruktorju, ker ti živiš in delš s psom in se moraš ti spremeniti, da se bo tudi pes.   :)

Inštruktor-Alfakan pride na dom recimo, za ortopedske težave Miklavžin v LJ. Osnovno krvno sliko(hemogram, biokemija, plinska) + klopne in UZ trebušne votline, srca-bi naj načeloma na vsaki veterini lahko naredili.

Glede prebave pa-piši dnevnik kaj pes je in kak je iztrebek. Lahko se lotiš izločevalne (pobrskaj kako se to naredi), lahko testiraš alergene prek bioresonance (nekaj jih e v SLO, ki to delajo), lahko pa krvni odvzem in pošiljanje krvi-verjetno še vedno v Madrid.

Drugače pa ja...v življenju s psom naj obvelja avtoriteta argumenta in ne obratno. In tako postaneš boljši vodnik. Psa je treba v prvi vrsti razumeti, spošovati in biti pošten. Šele zatem se pride do tega, da ti pes sploh zaupa, kar je predpogoj za spoštovanje.

Bolj se dereš na psa (če ni ravno naglušen) manj ta upošteva. Meni se ne ljubi dret. In psi zadosti dobro slišijo našo normalno intonacijo. Če zasliši šum vrečke, potem sliši tudi moj normalen glas. Zakaj bi potem iz sebe norca delala in se drla? Če pa sliši. Vse je stvar sistema vzgoje. ;)

Pa nimam čivave, ampak psa s plečno 65cm in 32kg, z neznano preteklostjo in prvotno s kupom neželenih vedenj, ki niso bila obvladljiva, se je zaganjala, skakala v zrak, rohnela...Brez prisile in sile je bila edina možna pot, ki je dala dolgoročni rezultat.

Drugače pa kakor pravi priznan inštruktor, ki se ukvarja, z majhnimi, velikimi in orjaškimi, mladiči in odraslimi zafuranimi...John McGuian na fotki. Verjamem, da ne poznaš principa pozitivne motivacije in vzgoje brez prisile. Marsikdo, žal tudi kaki inštruktorji, ga ne. In to so tisti, ki trdijo, da je nemogoče. Ampak nemogoče je samo, če ne znaš speljati zadeve.

http://tecem26.blogspot.com/
Le vkup uboga gmajna!


Nika

  • *
    • Prispevkov: 2.824
    • Točke: 4
  • Buda
Odgovori #9 : 08 Oktober 2016, 08:31:12
Prideš, vprašaš, in ko ne dobiš odgovorov kot jih želiš začneš žaliti z nekimi čivavami. Odgovarjale smo ti lastnice zahtevnih, zavetiških in težkokategornih psov, ki nam je iz izkušenj jasno, da se da več in na lepši način doseči s pozitivnimi metodami in da je velika razlika če se na silo s silo odzove 50 kilaš ali 0,75kg čivava. Hočemo vsi samo dobro tvojemu psu.

V ljubljani je še Zaninovič ne? In pa Matko iz Topolšice, otrtoped in dober diagnostik.