Živjo.
Imam 2,5 leti starega mešanca med nemško ovčarko in šarplanincem. Videz je dobil pretežno po mami, karakter pa po očetu.
Skupaj sva opravila 3-mesečno pasjo malo šolo, kjer sem izvedel veliko stvari, pri vzgoji pa mi pomaga tudi punca, ki je s svojo psico opravila že več šolanj.
S psom sva se zelo navezala drug na drugega, tudi tekom šolanja. Problem je bil pri njegovem zelo trmastem karakterju, na katerega me je opozoril pasji učitelj, še preden sem se za tega psa odločil.
Ampak s tem sem se sprijaznil, kot tudi z dejstvom, da je obvladovanje takšnega psa malce zahtevnejše.
V zadnje pol leta pa se pes obnaša zelo čudno, na momente zaskrbljujoče.
Največji problem je njegova trma. Do starosti 1,5 leta je bila le ta obvladljiva, v zadnjem času pa se noče več podrediti. Ima cca. 50 kg in včasih je potrebno veliko napora, da se psa ukroti. Po večini noče več ubogati osnovnih ukazov (sedi, prostor ipd.). Toliko časa, da moram res zelo povzdigniti glas, nato pa se vda. Tudi na klice se dostikrat ne odziva. Namreč med sprehodi ga imam večino časa odvezanega, ker sem ga tako navadil in je lepo hodil zraven. Ne sicer striktno poleg, ampak na razdalji 5, 10 metrov. Sprehajava pa se večino po travnikih in gozdu, zato pes nikogar ne moti in se mi brezveze zdi ga imeti stalno na povodcu, ker nikogar ne moti. Kakorkoli, če se je na sprehodu oddaljil, sem ga poklical in takoj je prišel. Zadnje čase pa temu ni več tako. Pokličem ga 5-krat, pa me samo pogleda in nadaljuje s svojim "brskanjem" naprej. Dokler ne povzdignem glasu. Podobno je postalo pri vseh stvareh. Če hočem, da se usede, je to treba 5-krat ponoviti oziroma se zadreti, enako je z ukazom prostor. Če je njemu všeč, bo ubogal, drugače ga je pa potrebno praktično prisiliti. In ko ga hočem prisiliti in preveč povzdignem glas, največkrat zbeži v svojo uto v boksu. Preprosto se noče usesti. In ko mu ne neham težiti, se začne izmikati in iskati najhitrejšo pot proti uti. Tudi priboljški ne pomagajo vedno oziroma zadnje čase redko.
Kot bi pozabil, kar se je naučil.
Zdi se mi tudi, da se na sprehodu dostikrat zgodi, da me ne vidi. Odtava 20 metrov stran po travniku, ga pokličem, mu ploskam, žvižgam, pa se samo obrača in gleda, kje sem. Pa stojim 20 metrov stran od njega, na odprtem prostoru, v dobri vidljivosti, pa še majhen nisem. Gleda v mojo smer, pa me ne vidi. Ko mu končno postane jasno, kje sem, pa izgleda, kot da bi mu odleglo in hitro priteče k meni.
Danes na sprehodu je nenadoma izginil, bil je že mrak, zraven sta bila še punca, moj brat in njegov pes. Vsi smo ga iskali v gozdu skoraj pol ure, on pa se je preprosto ulegel med velike liste lapuha 10 metrov stran in se sploh ni odzval na klice. Po naključju smo ga našli, ko se je malce premaknil. Vsi smo ga iskali, klicali, kar sigurno ne bi mogel preslišati, on pa je preprosto ležal skrit v travi. S tem da se je zavedal, da je storil nekaj narobe, ker je imel potem tisti pasji "kriv sem" pogled in držo.
Dva meseca nazaj sva s punco skupaj z njim odšla na daljši sprehod na bližnji hrib, cca. 4 ure hoje. Ni bil prvič na takšen sprehodu, prejšnjič je bila zraven še puncina psica in sta bila oba odvezana in sta se po poti še igrala, pa ni bilo nobenega problema. Tokrat pa je bil cel sprehod na povodcu in dokler smo hodili v hrib, ni bilo problema. Ko pa smo se začeli spuščati nazaj v dolino, pa se je že na vrhu hriba usedel in ni hotel v dolino. Pa smo na vrhu nekaj časa mirovali, spil je tudi zadosti. Po poti, ki se jo prehodi v 2 urah, smo hodili več kot 4 ure, ker ga je bilo potrebno vmes tudi vleči, ker sploh ni hotel več hoditi. Pol ure pred domom, pa je sredi gozda obležal in smo ga morali prinesti v dolino, ker sploh ni mogel stati, kaj šele hoditi navzdol. Noge so se mu tresle, če sem ga spravil pokonci. Zato sva ga s punco v dolino nesla, ko smo prišli na ravnino, pa je začel hoditi in ovohavati urin drugih psov. Najprej sem mislil, da je spet vse njegova trma, ampak po tem sprehodu je bil še cel teden utrujen in se je kar bal iti na sprehod. Kasneje pa sem še nekajkrat opazil, da mu hoja navzdol predstavlja problem.
Veterinar ni opazil nobenih problemov, sicer se mi pa zdi, da se mu po domače fučka za njega.
Dejansko so sprehodi s tem psom postali zelo neprijetni, prav tako vožnja psa v avtu. Od malega je že navajen na vožnjo v prtljažniku. Vsakič ko samo odprem prtljažnik, postane vesel in hoče noter. Ko pa se odpeljemo, pa po enem kilometru začne cviliti, kot da hoče ven. To se dogaja v zadnjem letu, prej s tem ni bilo problema. Zadnjikrat, ko se je peljal zraven, je celo začel grizti sedež v avtu. Pa vožnja traja dobrih 5 minut, ker ga dlje niti ne upam več peljati, ker je vedno problem. Še eno leto nazaj pa sta se skupaj s psico peljala v prtljažniku dve uri daleč in ni bilo nobenega problema.
Pa še kup drugih problemov je, ki nakazujejo, da se je pes spremenil. Zakaj, ne vem. Veterinar mi ne zna pomagati, dragih preiskav si pa niti ne morem privoščiti. Včasih se mi zdi, da ima pes zdravstvene težava, včasih pa se mi zdi, da je samo trmast.
Pred dvema letoma sva se s punco preselila na svoje in psa vzela s seboj, ampak to se mi ne zdi problem, ker se je na novo domovanje zelo navezal in se vidi, da mu je všeč, ima veliko, izolirano uto v boksu velikem 20m2. Prehrano ima od malega isto (briketi Bosch).
Skeptičen sem glede njegovih čutov, ker se mi včasih zdi, da ni problem samo vid, ampak tudi voh. Pol priboljška mu pade iz ust na tla, ampak ga ne opazi. Tudi če pred njega na tla vržem kos mesa ali kaj drugega, kar ima rad, največkrat tega ne najde.
Mogoče sem malo nepregledno vse napisal, ampak niti ne vem, kako bi vse napisal, ker je teh problemov z njim res veliko, kar pa pred enim letom še ni bilo.
Če ima mogoče kdo podobno izkušnjo, bi bil vesel kakšnega predloga.