Živjo S1b !
Bom čisto odkrito in pošteno nekaj povedala. Ravno prej sem premišljevala , da bi dala sem gor še kakšno Kenovo sliko. Nisem pa vedela kako , rekla sem si , " posiljevati " ljudi na forumu kar tako pa tudi ne morem :-)) in ko odprem to stran , presrečna preberem tvoj post , naj dam še kakšno sliko in napišem nekaj o Kenu . Juhu , pa imam motiv :-) res sem ena slika posrečena ....kar priznam
!
Rada pišem , govorim o njem . Morda sedaj toliko bolj zato , ker se zavedam kako nama sedaj ( pre ) hitro mineva čas in obenem se slepim , da ne vidim njegovih težav pri hoji ( pojavile so se iznenada , kar je pri meni ustvarilo paniko , kako naenkrat pride nekaj )
Šestega junija bo dopolnil dvanajst let.
K hiši je prišel kot mladiček , ja , z rodovnikom in njegovo rojstno ime je : Thomas Van Pantera Nero . Posrečeno ane
Okoli hiše imamo krasno , veliko zelenico . In malce bolj stran od vhoda hiše , smo blizu Javorja in Kostanja postavili velik , lep in prostoren pesjak. Prava mala graščina bi se reklo. Noter postavili kočo lepo oblazinjeno in kar prostorno. A v pesjaku ne domuje Ken marveč vrtno orodje.
Že takoj na samem začetku se je uprl taki namestitvi. Paradiral je po pesjaku gor in dol in vse do četrte ure zjutraj nežno zavijal , tulil in se trudil spraviti v luft vso sosesko .
Mož prepričan v to , da pes ne sodi v hišo je ugovarjal moji mili prošnji , naj mu bo vendar dovoljeno prenočevati noter. In tako sem vstajala rano zjutraj ter ga vozila na sprehode , da ni bil kaljen nočni mir
Nadalje sem premišljevala . Želela sem psa , a nekako nisem pa ne bila zato , da bo on zunaj in mi notri. Čutila sem , da tako ni pravega stika z živaljo. On sameva tam noter in mu je dolgčas ...
Počasi ob silnih burkah doma in pregovarjanjih z možem , sem nekako uspela . Ken se je preselil v hišo !! Že res , da je zimski pes in naj bi bil vajen hudega mraza in življenja zunaj. Samo to je bilo nekoč sem rekla , sedaj je ta pasma malce bolj scrkljana in navajena toplote
Po vseh knjigah in revijah sem prebrala , največja kazen za psa pasme aljaški malamut je : OSAMLJENOST. Psi navajeni skupnega življenja z Eskimi ponoči in podnevi , skupne delitve hrane , pač niso primerni za bivanje v osamelosti nekega pesjaka. Enako velja za huskije.
Tako sedaj vsa leta živi z nami. Spravi se v kot ali pod kuhinjsko mizo , najraje se napoka kam med vrata , da mu je omogočen celoten pregled vseh soban
V prvem letu življenja je bil kot vsi mladički vihrav , nagajiv . Na vrtu je sem in tja letela ven kakšna roža , skopana je bila luknja v najlepšem delu trave , ali pa je z štrika potegnil kos oblačila.
Potem je odraščal in se umirjal. Vzgajal ga je mož ( sama sem premalo odločna , nekdo je moral biti dosleden in strog , kar se je lepo obrestovalo ). Danes je Ken strpen do mačk , tolerira celo svojega nanovo priseljenega mačka , ki ga je sin nekega zimskega večera privlekel domov in ga naprtil pod mojo komando , pravzaprav ima rad vse mačke sosedstva in se ne zaganja za perutnino
. Do psov je strpen a le dokler so le - ti normalnega vedenja. Prepira nikoli ne načenja prvi , se pa odzove če je izzvan . Mislim , da so vsi psi te pasme enaki. Nekaj pa le je , med seboj se malamuti ne prenašajo. Srečanje med njimi je nezaželjeno ! Verjetno ta njihova dominanca . Opazila sem tudi , da je treba biti v pripravljenosti tudi pred psi , ki nosijo enako visoko dvignjen in zavihan rep.
Neverjetno kako zelo rad ima otroke !!! Obstaja polno literature o tem . Ken preživi veliko časa med zelo malimi otroci in jim je strpen in pazljiv prijatelj. Dovoli jim več kot meni , ve in čuti da so mali .
Gibanja tudi v mladosti ni potreboval ravno veliko . Toliko je bilo pisanega o tem , češ naj bi letali sem ter tja do dve uri na dan. Zna živeti dokaj zmerno in umirjeno. Vsa ta leta hodim z njim ven zjutraj in zvečer četudi ima doma kot rečeno , velikansko zelenico. Razlika je le v tem , da so se najini sprehodi skrajšali kar precej. Kaj bi dala , da bi še zmogel !!!
Kar se prehrane tiče , ta pasma ni požrešna in ne rabi veliko. Ken ne mara briketov , zato je doma kuhano hrano , obožuje enolončnice , nor pa je na sladkarije a kaj ko jih ne sme preveč. Dušo bi dal za kekse in kolače
Enkrat na teden , si sam vzame post in ne je. To si je kar sam zmislil .
Priložila bom link do članka v Kinologu kjer so njegove slike v rani mladosti , kako je šele takrat bil lep ane
pa še kakšno slikco bom poskusila napopat sem gor , upam da mi lepo uspe. Danes ni šlo , bom rabila pomoč sina glede slikic jutri.
te lepo pozdravljam ,
Hedi