Pride kakšen dan, ko ne enostavno ne najdem svojega mesta pod »soncem«… Dan, ko privre na dan kakšnih 300 nikoli čisto razrešenih vprašanj o stvareh, ki me »morijo«.. Ki se ne premaknejo, ne glede ali jih potiskam, vlečem ali pa »zakopljem« ..
Epidemija. Za nekaj časa.
In včeraj je bil eden mojih takih »črnih« dnevov.
In pa utrujenost. Spomladanska utrujenost? Ne vem. Morda pa ni« kriva« utrujenost. Morda sem samo »alergična« na pomanjkanje tistih ta pravih (prijaznih in iskrenih) besed in ljudi ter cvetočih češenj v zraku.
Iz tega nič kaj prijetnega emocionalnega vzdušja me je »prebudil« telefon. Ob 16.30 popoldne…
Slišim Amandin glas: »Mi pa danes kotimo.. Pravkar smo dobili prvega mladička. Malega »plemenitega« črnuhca«.. Ostala sem brez besed..
Cmok v grlu. Panika.. Popolnoma nepripravljena na tako »novico«.. Mladičke smo pričakovali (šele) čez dva dni..
In v tistem trenutku me je minila »pomladanska« utrujenost. In sem ponovno »zaživela«.. Sicer me je preplavila velikanska doza »adrenalina« in seveda strahu, vendar je epidemija »nezadovoljstva« izginila. Vsaj za nekaj časa..Upam, da se ta »gospa« dolgo ne bo vrnila.. Saj si je ne želim na obisk.
In da me samo vidite.. Stopicanje sem in tja, pogledovanje na uro, gledanje na telefon… Minute dolge kot ure, ura dolga kot leto.. Čez nekaj časa me je Amanda obvestila, da je na svet prikukal še drugi mladiček.
Nisem več zdržala doma.. Morala se ven, na »zrak«.. Srečala sem staro ženico. Tisto, ki jo občudujem že kakšno desetletje.. Tisto ženico, katera je v mojih očeh »čarovnica«.
Čarovnica? Ja, ker ji je uspelo »bogu za hrbtom« v enih rovtah preživeti in vzgojiti 8 otrok v odlične ljudi .. Definitivno je morala znati čarati..Zdaj živi pri eni izmed svojih hčera. S solzami v očeh se mi je potožila, da možu ni dobro..In da ve, da »odhaja«..
In ko sva se poslavljali, sem si rekla: »Punca, glavo gor.. Zaradi treh »valov« v kozarcu vode pa res ni panike«..
In ko sem »čakala« Amando in spremljala kotitev njene psičke na »daljavo«, sem ugotovila, da sem pravzaprav odlično.. Nič mi ne manjka. Še preveč imam..
Joj, kako malo je včasih potrebno, da se življenje vrne v stare , udobne in zadovoljne tirnice.. Saj sem se velikokrat trudila spremeniti svoje življenje, ampak očitno sem imela (in še imam) napačne sestavne dele.. Pa nič zato.. Dobro je tako . Odlično.
Vrnila sem se domov. Zadovoljna. Mirna.. In to zadovoljstvo bi rada delila.. Z vsemi, ki to berete..
Ada je že skotila 5 zdravih mladičkov. Nepopisno veselje..
Očka mladičkov je naš Tonček.. In zdaj vsem razlagam, da IMAMO mladičke . Mi..
In ko tako klepetam z mojo prijateljico in ji omenim, da imamo male "bebe"... "Ja, saj jih nimate vi", je dejala .. Res, je.. AMpak jih kljub vsemu imamo, ha ha ha..
Ah, saj me že poznate.. Kar je moje, imam rada.. :)Tonček je moj, pasja mamica je Amandina in »moja«, mladički pa so NAŠI..
Volk sit in koza cela.. Umetnost?
Ne. Naravnost enostavno je…
Tako,
"new kids in the block", malinovčki, dobrodošli. Joj, komaj čakam, da malo porastete in da vas obiščem.. Sigurno najlepše »dišite«..
Hvala Amanda, da sem bila lahko del te »pravljice«.. Saj veste, pravljice imajo srečen konec..
Ja, držite prosim pesti za pasjo mamico in male »velikančke«.. Da bo vse dobro, kot si želimo.
Vsem, ki berete pa pišiljam en sončen podrav in nasvet: Ne dovolite, da vas iz tira vržejo trije "valovi" v kozarcu vode... Vse bo še dobro.