Zdravo.
Avgusta bo eno leto, kar imamo dve šarpejki. Do letošnjega aprila sta veliki del sobivali še z eno psico. Zdaj že lahko približno in na grobo ocenim ''prednosti in slabosti'' življenja 2 psov skupaj (hehe, mogoče se pa Tai navduši
).
+: medsebojna družba, skupna igra, skupni počitek, medsebojna podpora v ''kriznih situacijah''
, dvojna doza crkljanja, dvojna doza ''lupčkanja'', dvojna doza navdušenja, ko prideš domov; na divjanjih in doma skrbniku začuda ostaja več energije (ker se delno že sami znorita in pozabavata), ni prepirov o tem, kdo bo imel psa ob sebi med gledanjem TV
...
Se mi zdi, da je pri drugem kužku že malo lažje, ker ne delaš več istih napak (itak
), kot si jih pri prvem.
-: občasno (pre)velika zaščitniškost ene do druge, dvojni sprehodi (res ne vedno), ko se ti ravno ne da in večji stroški
Jaz vsekakor glasujem za vsaj 2 psa
.
Midva sva ju navajala eno na drugo tako, da sva Loto vozila s sabo na obisk k vzrediteljici. Tam sta se ovohavali ipd. Malo smo klicali že takrat po njenem imenu.
Prihod s ta malo domov ne za ne Loto ne za Ru ni bil *zelo* stresen, ker sta se že poznali. Ves čas sva ju imela pod nadzorom, ob najini odsotnosti pa je bila Ru v kletki (razmerje 4 kil in mlečni zobje proti 19 kil in čekani). Dokler nista bili kot rit in hlače in Ru dovolj velika. Kot je napisala tjas, vedno sva pri hranjenju, natikanju ovratnice, priboljških, pozdravljanju...prvo mesto v vrsti dala starejši. Sta pa bili drugače seveda tretirani enako (obe priboljšek, obe igračo, obe novo ovratnico
). Je zelo fajn oz. nepogrešljivo, da je obema psicama (in tudi tebi) jasna hierarhija v ''krdelu'': najprej smo ljudje, nato starejša, nato mlajša. Še nikoli se nista stepli (razen v igri, normalno). Med gonitvijo je kakšna bolj občutljiva, pa se umakne bolj zase. Pravzaprav sva imela ''srečo'', da smo ves proces navajanja zvozili praktično brez problemov. Po velikosti in teži sta si zdaj seveda na istem.
V primeru čivave (kul, jaz bi tudi eno čivavkico
) pa razmerje moči ne bo nikoli enako. Jaz male vseeno ne bi preveč nosila po rokah in dvigovala ''v obrambo'', ker zna bit pejka ljubosumna, mala pa občutit ''premoč''. Lepo pod nadzorom in brez panike. Se bi znali krasno zaštekat
.
Ob tvoji odsotnosti pa čivavi tudi ne bo nič hudega, če bo dremala v boksu/ da si sigurna. Pejka pa zraven nje na tleh
. Naši dve večino časa, ko sta sami, prespita. To sklepam po tem, ker naju popoldne pozdravita čisto krmežljavi in zmečkani. Pa kadar smo dop. skupaj doma, večinoma žagata kot polha.
lp.
ps: Tai, pri nas moški del opravlja manjše ''kirurške'' posege, pa tudi okopa ju včasih....samo moji so le kremplji
.