Jaz imam malo drugačno izkušnjo. Moja prijateljica ima dalmatinca, ki je alergičen na določene pasme - majhne bele pse, velike bele pse...običajno vidiš še od daleč, kdaj se obetajo težave. Prav zato je ves čas na običajnih sprehodih na povodcu. Ni pa popadljiv, do ljudi je prava muca, pa tudi z večino drugih psov se lepo razume. Ker sem nekaj časa stanovala pri njiju, sem bila pogosto pasja varuška. Se mi je pa zgodilo na sprehodu, da mi priteče nasproti majhen bel pesjan brez nadzora in začne bevskat in se zaganjat, jaz seveda gledam kje je lastnik, hkrati skušam zamototi svojega psa in odganjati malega. Mali predrznež kljub renčanju večjega še kar bevska in rine proti meni in mi ga moj skoraj popade, potem pa se od nekod prikaže lastnik in začne vpiti, kako je moj pes napadel njegovega. Halo??? Niso samo veliki psi krivi vsega! Je pa res, da lahko naredijo večjo škodo.
Veliko lastnikov majhnih psov je stalno paranoičnih, sploh ne dovoliju svojemu psu, da bi povohal večjega. Moja AM se recimo perfektno razume z višavcem, pa je toliko težja, da ga že samo s taco prevrne. Pogosto se igrata skupaj in še nikoli ni bilo nič narobe. Je pa res, da je tudi mali tako socializiran, da se nikogar ne boji, samozavesten in nikoli histerično ne bevska, ve pa tudi, kdaj se umakniti. Najslabše izkušnje imam z lastniki, ki psa takoj dvignejo v naročje. Taki psi skoraj vedno izzivajo.
Drugače pa - jaz sem tudi alergična na ta stavek, le da v mojem primeru to pomeni:
"Tvoj pes je že mogoče prijazen, ampak mogoče pa moj ni tako zelo, zato ga prosim pokliči k sebi in ne puščaj brez nadzora."
lp