Ojla.
Res ne vem, ali sem imela jaz takšno neznansko srečo (že dvakrat)... Iskanje stanovanja - še posebno če se mudi - že samo po sebi ni preveč prijetno. Ampak moram reči, da je meni brez posebnih težav uspelo. V nasprotju z drugimi, pa jaz psa potegnem na plano takoj, ko spregovorim po telefonu z najemodajalci. Res je sicer, da to zakonsko ni potrebno, ampak se mi prvič zdi fer in drugič se izogneš kasnejšim nepotrebnim zapletom, ko zadeva pride na dan. Od znancev, ki psa niso omenjali slišim, da je potem - kadarkoli se pojavi najmanjši problem vedno za vse kriv pes.
Res pa je tudi to, da sem stanovanje vedno iskala preko agencije: poveš točno kaj hočeš in iščeš, potem pa se oni ubadajo s psom. Pri tem si tudi v enakovrednem položaju z najemodajalcem, ker se običajno prerado zgodi, da se znajdeš v situaciji, kjer fehtaš ljudi za psa - kot da bi ti s tem delali ne vem kakšno uslugo.
Običajno zaračunajo za storitev višino ene najemnine - zaradi tega pa najemodajalec zahteva vnaprej samo varščino (ne pa še nekaj mesečno predplačilo). Poleg tega imaš vedno vmes nepristranskega človeka in overjeno pogodbo, tako da se izogneš raznim kapricam najemodajalcev.
Skratka, ni potrebe, da bi se postavljali v manjvreden položaj, ker imamo pač pse. Če nima nihče nič proti - super, če pa ima, naj pa čaka na drugega človeka (brez psa, brez prijateljev, ki pridejo na kavo, takšnega, ki glasbe praktično ne posluša in ki bo brez kakršnihkoli vprašanj izpljunil takšno vsoto denarja kot se bo najmodajalcu pač zazdelo).
Ergo: ne se dat!
