ni zastonj pregovor, ki pravi: "ljubosumen kot pes". vsi, ki imamo pse, vemo, da ta pregovor ni iz trte izvit. in verjamem, da imamo vsi kar veliko zgodbic o tem, kako so naši štirinožni otročki izražali svoje nerganje, če se jim je zdelo, da bo / je kdo zasedel njhovo mesto oz. da se nekomu posveča več pozornosti.
bom začela s prvim Aikovovim napadom ljubosumja.
sredi avgusta 1999, so nam zastrupili Cichisa, ABT, 8 let. ne bom govorila o žalosti, saj verjamam, da vsi veste, kako je.
da bi me mama potolažila, sta se z mojim možem dogovorila, da mi kupita dva para avstralskih zebric (po domače eksotov) in do novembra, ko je k nam prišel Aik (takrat star 2 meseca), sta oba para že imela mladiče (ti ptiči so edine živali, ki se bolje počutijo v ujetnišztvu kot v naravi, plodnost pa je tudi neprimerno večja; dajo veliko na lastno komoditeto, vsaki dan se kopajo, imajo odprta dnevna gnezdeca za popoldansko siesto in zaprta nočna gnezdeca za spanje in valenje, njihovi glasovi so kot angelske trobente), no, takrat je bilo v kletki že 14 ptičev.
moram povedati, da sva Aika vzela iz legla ob prvem snidenju in da ni niti malo zajavkal ali jokal, ko smo ga ločili od mame in sestric. ko smo prišli domov, je takoj začel veselo razgrajati (v leglu je bil miren, kot da gre za odraslega psa), grizljazl moje prste, me vlekel za ušesa, prežvekoval mojo kito, preiskoval moje žepe, namočil gobček v čaj, ... zvečer pa seveda smuknil pod moj kouter. takoj mu je postalo jasno, da je glavni.
ko sem se odločila, da mu razkažem stanovanje, sem ga najprej odnesla h kletki s ptiči prepričana, da mu bodo te hiperaktive živalce zanimive. pa ne, mali je takoj obrnil glavo vstran in ko sem ga hotela prisiliti, da jih pogleda, je zaprl oči. ni in ni jih hotel pogledati, čeprav je drugače strašansko radoveden in nič mu ne sme uiti, toda ti ptiči ga sploh niso zanimali...takšno je bilo njihovo prvo srečanje.
nato je vsakokrat, ko sem čistila ptičjo kletko ali jim dajala hrano in priboljške, neprestano cvilil in kazal nejevoljo, se obešal na moj hrbet in me vlekel za rokav, naj grem vstran. enkrat sem ga dobila celo, da je sedel pod polico z njihovo kletko in lajal v njih, oni pa so veselo skakali naokoli in niso pokazali niti malo strahu, kaj šele nekega spoštovanja do njega.
tako je Aik dve leti stoično prenašal ta čudna bitja v kletki in če so ga zjutraj zbudili njihovi glasovi, je že stal pod polico in neartikulirano bevskal proti njim. no, pa je na koncu le dočakal svojih pet minut.
odločili smo se za pleskanje stanovanja in ko je prišla na vrsto stena, kjer je bila ptičja kletka, sem jo postavila na tla in se lotila šraufanja police. naenkrat pa zaslišim, da nekaj teče, se obrnem in kaj vidim: Aik se je postavil k ptičem, dvignil nogo in veselo lulal po kletki (čeprav tega doma nikoli ne počne) in to ne markiral, ampak prav obilno lulal, kot da ga ne bi tri dni peljali ven. od presenečenja sem ostrmela in zgrabila časopis, mali pa me je samo nedolžno gledal in se prav napenjal, da bi ja spravil vso tekočino iz sebe. dno kletke je seveda plavalo v njegovem lulanju, ptiči so se prestrašeni skrili v nočne posteljice, on pa se je po opravljenem delu malo odmaknil in tako mahal z repom, da ga je kar zanašalo. kar žarel je od ponosa in stekel k možu ter ga privlekel v sobo, da mu je ves vshičen pokazal, kako kletka sedaj smrdi. v njegovih očeh si lahko prav lepo videl vso maščevalnost, ki se mu je dve leti nabirala in srečo, da jim je pokazal svoje.
še vedno razmišljam, kako se je spomnil take kazni?
lp, dada in pero