Problem ni tako majhen, kot se zdi. Ker ko enkrat popustimo in rečemo da je čist vse en k... če psa nimata dovolj nagona da bi se normalno sparila ali pa celo če jima to onemogoča njuna telesna zgradba, saj se zadevica povsem enostavno uredi umetno, se začnejo težave kopičiti. Najprej imamo samo navadno umetno osemenitev, po par generacijah je potrebno vnašati seme direktno v maternico, še malo naprej ne gre več drugače kot z vstavljanjem zarodkov (konkretno to se dogaja predvsem z nekaterimi pasmami mastifov v Ameriki).
Tudi sem mnenja, da se seme že mrtvih psov ne bi smelo več uporabljati, razen v izjemnih primerih (ko je ogrožena pasma kot taka recimo). Je pa fino, da obstaja možnost umetne osemenitve v primeru, ko je plemenjak zelo oddaljen.
Če psica ne mara izbranega psa ali obratno, ponavadi obstaja povsem dober razlog za to (po nekaterih raziskavah recimo naj bi živali ne marale pariti s partnerji, ki imajo njim inkompatibilen imunski sistem). In je načeloma najbolj modro, če se izbere drugo kombinacijo. Če en ali drug fizično ni sposoben spariti se naravno, naj se pač ne pari. Ker se ta nesposobnost prenaša naprej. In psica, ki se zaradi psihičnih ali fizičnih razlogov ne more pariti naravno ponavadi tudi ni sposobna normalno donositi, skotiti legla in poskrbeti za mladiče.
dejansko je včasih je škoda izgubiti psa, ki je sicer v vseh pogledih OK, ima za vzrejo zanimiv rodovnik, a ne zna naskočiti psice, ker pač v mladosti nikoli ni imel priložnosti videti gonečke od blizu ali pa jih je videl od blizu še preveč, pa ni smel naskakovati. A bi se bilo pri takem psu po mojem mnenju pač treba malo bolj potruditi in mu dati več časa, mogoče poskusiti z isto psico večkrat ali pa jo pustiti pri njem dlej časa....a kaj ko mora biti danes vse narejeno takoj