No, jaz sem prvo psico dobila pri mojih 11 letih. Z mano je šla skozi fazo "na šolski ples pa že ne grem" in skozi fazo "nobenega žura ne morem zamuditi"... Imela sem ogromno pomoči od mame, ampak še vedno veliko odrekanj. Enkrat sem pač nehala hodit z mamo na dopust in sem se mogla prilagodit njenemu urniku, če sem želela, da mi čuva psa. Spontani zabavni vikendi so zame odpadli (in sem potem še cel teden poslušala kako super je bilo). Pa po prežurani noči sem se, malo da ne, po vseh štirih odplazila peljat psa ven (v bloku ga ne moraš samo na vrt spustit...). Ampak, če si želiš psa, so vsa ta odrekanja samoumevna. Za vsako stvar pač že avtomatično razmisliš kam pa pes paše. Ali bo predolgo sam, kdaj dobi za jest, kje bom našla še vsaj tisto uro za sprehod.... He, he, še dobro, da so vsi moji hobiji pes
. Za zdajšnjo psico sem namreč sama za vse. Ampak se še vedno lahko obrnem na mamo za varstvo, če ne gre drugače pa še teta vskoči. Brez tega bi bilo pa res kar težko, ker vedno in povsod res ne moreš peljat psa s sabo.
Torej, ne pravim, da še ni čas za psa. Ampak starši se morajo nujno strinjat in pri skrbi za psa prostovoljno sodelovat. Brez tega ne gre.
Pa še malo OT na rodovniški/nerodovniški temo... Nikoli ne bom razumela ljudi, ki se raje odločijo za nakup psa, kjer nimajo pojma kakšno je zdravstveno stanje staršev. Ne vem, no, meni je logično, da denar pustim tam, kjer so naredili vse za to, da bo moj mladič zdrav in karakterno primeren...