Da povem še svojo izkušnjo s prepričevanjem. Stara sem 25let in odkar vem zase sem si želela psa a nikoli tega niso dovolili doma. Starša nista pustila, ker smo po njunem doma preveč blizu zelo prometne ceste, stara starša pa nista prenesla živali, no predvsem ata. On je že tako vedno preganjal pse po vasi, metal kamenje vanje, dejansko bi bil zmožen doma psu kaj narediti, tako, da ... starega človeka ne moreš spremeniti. Kljub vsemu sem vedno prepričevala starša, da bom imela psa, ker sem motoristka sem govorila, da celo motor prodam, če imam lahko psa, da se bom izselila, če ne bom smela imeti psa..no lahko povem, da tudi s takšnim izsiljevanjem nisem ničesar dosegla, mami je vedno rekla kar izseli se.
Potem so se stvari začele obračati, stara starša sta zbolela, s fantom sva si pri nas začela urejati stanovanje...življenje se je spremenilo. Kakšen mesec nazaj pridem k atiju na obisk na vikend in on pokaže kako je natreniral sosedovega psa, vidim, da ga ima rad, itak je vedno imel rad živali. Mami, vedno proti, celo rekla je, da ima alergijo na pse.
S fantom se dogovoriva, da pes bo, on je imel že prej nemško ovčarko. Pes bo pri nama, drugih ne bo motil, skrbela bova sama zanj. Neko soboto greva po najino Mišo, ko je bila mami v službi ati pa na vikendu. Mišo naseliva v garažo do prihoda mami, ko pride ji rečem, da mora nekaj videti, mami vsa navdušena, da sva bila v gozdu in nabrala gobe, rečem, da ni to in jo peljem v garažo. Kar stala je med vrati in gledala, sem ji povedala glej kako lušna je, nič ne laja, samo joka, mami pa nazaj, zdaj še ne kaj šele bo. Potem vem, da je telefonirala sestri, hitro še jaz, da izvem kaj je mami povedala in je menda rekla, da je brez besed.
Tisti dan ni bila kaj preveč zgovorna,čez dva dni pa sva morala Mišo pustiti samo za 2 uri in je jokala. Pridem domov, Miša spi pri mami v kuhinji, jo odnesem nazaj k nama, Miša gas nazaj k mami, mami jo prime in stisne k sebi svojo ljubico
Nekaj dni kasneje pride še ati domov, nihče mu še ničesar ni rekel, najprej nobene reakcije, naslednji dan pa kako je lepa in kdaj jo bo lahko kaj naučil. Miša je večinoma časa pri nama, ko uide k staršema grem hitro ponjo, da ne bi kaj ušpičila, potem pa rečeta, da je lahko tudi kaj pri njima
Reakcija njegovih sorodnikov: zdaj bi moral biti dojenček ne pa pes. Brigajte se zase.
Vsa ta leta tako nasprotovanje psu potem pa takšno navdušenje, kdo bi si mislil. Nikomur ne priporočam, da kar pripelje psa, ker ga lahko zavrnejo in bo potem še huje zanj. Meni se je ponudila priložnost in sem jo izkoristila, ves čas sem se zavedala, da bo pes le najina skrb in je zanj treba imeti tudi finance, nikoli ne veš kaj se zgodi ali zboli in karkoli, kaj pa potem, nekoga drugega obremenjevati s tem, se obesiti na starše, ne tako ne gre.
Kakor sem sama težko čakala na psa vseeno mislim, da marsikdaj starši ne smejo popustiti otrokom. Peljem ob desetih zvečer Mišo na sprehod in srečam 10letno punčko, ki sprehaja kužka, halo?! Kakšni starši, da to dovolijo, da dovolijo otroku ob taki uri samemu ven, samega s psom..Potem otroci, ki sami sprehajajo pse večjih pasem, če pes štarta nimajo niti majhne možnosti ga zadržati, še odrasel ga težko kaj šele otrok. Doživela sem že, ko je ovčar štartal in vlekel za seboj punčko po kolenih.
Vsem, ki ste še odvisni od staršev polagam na srce, prišla bo možnost za psa, ne pa na vsak način do njega, pes je le živo bitje, ki si zasluži primerno skrb.