Kdaj ste pomislili na novega kužka?

kitty · 6328

kitty

  • *
    • Prispevkov: 37
    • Točke: 0
: 26 Julij 2006, 01:00:16
Moje misli so še zelo daleč. Me pa glede na vsakodnevne nasvete drugih ljudi zanima, kdaj ste vi po izgubi psa se odločili za novega?
Meni je ta misel še tako zelo daleč. Imam občutek, da bi ga z nakupom novega nekako spet izdala.
Ljudje mi svetujejo pa ravno obratno. Naj si čimprej izberem psa, ki sicer ne bo zamenjal moje kepice ampak me bo pa potolažil. Je to res?
Pa še nekaj me zanima. Ste se odločili spet za isto pasmo ali ste menjali?

Kar me pa še bolj bega je, da sem postala ljubosumna :-[ Doma imamo bokserja kateri je pa zaljubljen v partnerja in mene ne porajta kaj preveč. In so trenutki ko sem kar malček ljubosumna...samo ne vem dobro na koga ;)  na partnerja ali na bokserja :)



scythe

  • Pipi & Melkijad
  • Super Pesjanar
  • *****
    • Prispevkov: 2.061
    • Točke: 65
  • When I Grow Up I`ll Be Stable...
Odgovori #1 : 26 Julij 2006, 01:06:41
Ko sem izgubila prvega kužka sem tudi jaz razmišljala podobno. In prva misel je bila, da nočem novega kužka, ker bi s tem onečastila spomin na prvega, ker mu noben ne bi mogel biti enak...etc. Čez čas, ko sem prebolela, sem si premislila.
Danes ko razmišljam, kako bi bilo, če bi izgubila Astorja....je prva misel, da nikakor ne bi mogla kupiti novega kužka. Ker noben ne bi mogel nadomestiti mojega ljubljenega Astorja. Ker nihče se ne bi mogel primerjati z njim....etc. Vprašanje pa kaj bi doživljala nekaj časa kasneje.

Tudi moje mnenje je, da z novo mrcinico lažje preboliš izgubo svojega prejšnjega ljubljenčka. Kljub temu, da se sprva mogoče takšna misel čuti kot izdaja....

Sama bi se po vsej verjetnosti ponovno odločila za isto pasmo, ker mi je najbolj všeč in mi tudi najbolj ustreza. Edinole kar me moti je kratka življenjska doba. To je edina stvar zaradi katere bi 2x premislila o izbiri iste pasme....kajti nočem se tako hitro poslavljati od svojih najdražjih kosmatincev.


kitty

  • *
    • Prispevkov: 37
    • Točke: 0
Odgovori #2 : 27 Julij 2006, 02:35:34
scythe  res hvala za tvoj odgovor, mi je zelo pamagal.



Tecka

  • Mali Pesjanar
  • **
    • Prispevkov: 1.352
    • Točke: 17
  • večinoma blond
Odgovori #3 : 27 Julij 2006, 09:33:36
Meni se zdi, da gre vsak čez svoje faze žalovanja. Ena izmed teh je (pri skoraj vseh): nikoli več... Res nova žival ponavadi pomaga pri prebolevanju, ni pa nujno. Poznam nekoga, ki so mu (zanj) prekmalu po smrti psa prinesli vzreditelji novega, pa ga nekako ni sprejel. Ne razumite narobe, rad ga je imel in skrbel zanj, je pa vedno ob pogledu nanj premišljeval o pokojnem psičku.
Torej je odvisno od človeka  ;). Poslušaj sebe in svoje srce.
lp
T.

8)


dog4ever

  • *
    • Prispevkov: 961
    • Točke: 13
Odgovori #4 : 27 Julij 2006, 10:43:17
Jaz sem pri malih živalih (hrčki in kunci) novo žival kupila takoj po smrti stare (edino na tak način sem preživela izgubo). Pri psih imam pa drugačno taktiko: ponavadi še pred smrtjo starega psa, kupim novega. In na tak način je žalovanje (vsaj pri meni) lažje in hitrejše.



scythe

  • Pipi & Melkijad
  • Super Pesjanar
  • *****
    • Prispevkov: 2.061
    • Točke: 65
  • When I Grow Up I`ll Be Stable...
Odgovori #5 : 27 Julij 2006, 10:55:08
Pri psih imam pa drugačno taktiko: ponavadi še pred smrtjo starega psa, kupim novega. In na tak način je žalovanje (vsaj pri meni) lažje in hitrejše.
Tole je res najbrž najboljši način. Samo kaj, ko si sama osebno tega ne morem privoščiti. Pa tudi avtorica, ki je odprla to temo  je s takšno taktiko malo "prepozna".
Ko bom "velika" bom pa tudi jaz imela takšno taktiko.  :-[


rosa

  • Alenka
  • *
    • Prispevkov: 695
    • Točke: 14
Odgovori #6 : 27 Julij 2006, 11:46:36
Jaz sem kar kmalu po smrti enega in drugega vzela novega kužka. Sem imela slabo vest; seveda!

Ampak je pa res, da ko dobiš spet mladička, imaš toliko dela, da enostavno pozabiš na tisto žalostno plat zgodbe in vidiš samo še lepe spomine. To so tiste lepe zgodbice, ki jih doživljaš prej z njim.

Nič-kolikokrat se spomnim tako na Azija, kot na Rosi, ampak ne več v smislu zakaj in kako sta "umrla", ampak kaj smo počeli, kakšno lumparijo je kateri naredil... v takem smislu. Največkrat pa računam koliko bi bil kateri star če bi bil še živ.

Tako da jaz osebno v tem ne vidim nič napačnega. Mogoče kateri bi pa obsojal...
Sploh pri nas v naselju je skoraj pri vsaki hiši štirinožec in (grdo rečeno) se je zamenjala generacija. Vsi lastniki so govorili, potem pa nobenega psa več... Zdaj pa se vsi veselo podimo z novim podmladkom. In nikomur ni ne žal, niti se ne čuti zato "krivega".

Pes je edini prijatelj ki ga lahko kupimo.


erika

  • *
    • Prispevkov: 448
    • Točke: 5
Odgovori #7 : 27 Julij 2006, 12:04:19

Mislim, da ni potrebe po tem, da imaš slabo vest, če si po smrti ljubljenca, kupiš novega.
Vsak kuža je unikat in ga je treba kot takega tudi jemati.Vsak ima svoj značaj pa tudi če gre za isto pasmo.

Ljudje smo pa različni in žalujemo vsak na svoj način. Po smrti  psičke smo  obupno iskali drugo, vendar je to problem, ker čez noč ne moreš kar nabaviti novega kuža.

Pri nas se je zelo obneslo, da smo, ko je bila psička stara 10 let kupili še eno-druge pasme. Obe sta bili zadovoljni, mala ker je imela pasjo družbo, ta starejša se je pa sploh pomladila.

lp erika


Satin

  • *
    • Prispevkov: 3.248
    • Točke: 9
  • When wilderness calls...
Odgovori #8 : 27 Julij 2006, 12:18:41
Težko je slovo od nekoga ki ti je tako blizu da zanj lahko rečeš da je tvoja druga polovica :(, še težja je potem odločitev kako in kdaj spet nekoga spustiti tako blizu svojega srca. Po smrti muce Pike sem bila dolgo brez živali delno zaradi tega ker smo se mislili preseliti in drugo zato ker sva bili tako tesno povezani da sem potrebovala svoj čas da se sprijaznim z njenim odhodom :'(. Poleg tega pa so na odločitev vpilvali malo tudi moji starši ker niso hoteli da se spet tako dolgo skup sestavljam, sicer so bili razumevajoči in so mi poskušali pomagati, pa vendar se jim je vseeno zdela celotna zadeva malo pretirana, vse skupaj so šele dobro razumeli ob tragični izgubi našega čudovitega medeka Axa (mešanček s pridihom orienta) :'(. Takrat sem bila spet pred težkim vprašanjem kako zdaj naprej, pa sem si rekla vsaj do spomladi nič potem pa bom premislila vse skupaj :) in kljub temu da sem se ztrdno odločila da če se bom odločila za še enega kuštravca ga pred pomladjo ne bo, pa mi je brat okoli mahal z oglasom v katerem so oddajali sibirce, prav sem si rekla pogledat jih gremo ampak domov ne gre nobeden z mano, sem pa že čutila kako se mi spet nekaj prebuja v meni, upanje, sladki nemir, ne vem ..., vem samo to da je žalost počasi začela bledeti in spomini niso več tako boleli :) Pa smo šli na ogled pa so se tam vame zazrla ta multisimpatiko modri in modrorjavi okeca in Andreja je bila izgubljena in kot da bi mali vedel da sem žalostna, se je stisnil k meni in ostalo je daljna zgodovina in dobro znan konec... :) 8) Lars se je v mojem naročju odpravil v svoj novi dom, celo pot je drnjohal v mojem naročju in tudi jokal ni nič ponoči, sicer moji pokojni kosmati in pernati prijateljčki še vedno živijo v mojih spominih, mislih in srcu in ne mine dan ko se jih ne bi spomnila, velikokrat ko Lily, Mitzy ali Lars kaj takega ušpičijo ali pa se samo na poseben način vsedejo ali uležejo ali.... mi prijadrajo na plano spomini ja Pikica je pa to naredila drugače, Ax je bil pa bolj eleganten,..... :) je pa res da čas pozdravi vse rane in spomini ne bolijo več, sicer mi vsake toliko še privabijo solze v oči a kmalu zatem tudi nasmeh in leto za letom ob posebnih priložnostih za njih in še druge prižgem majhno svečko za moje zvezdice tam gor, ki me čuvajo in čakajo name :) O tem kako bo ko se bom morala posloviti od Larsa, Mitzy ali Lily nočem razmišljati, to sem potisnila daleč daleč stran s tem se bom ukvarjala ko bo čas za to, zdaj pa bom z mojimi kosmatimi paglavčki uživala vsak dan posebaj ki se nam ponuja, da mi bo ostalo čim več lepih spominov ko bo prišel čas slovesa,ki pa je še zelo zelo zelo..... daleč


kitty

  • *
    • Prispevkov: 37
    • Točke: 0
Odgovori #9 : 27 Julij 2006, 23:41:28
ponavadi še pred smrtjo starega psa, kupim novega. In na tak način je žalovanje (vsaj pri meni) lažje in hitrejše.

Ja ni slab ta nasvet in bi se ga z veseljem držala. Samo našega kosmatinkota je povozil avto, ko je imel pred sabo še ene 15 let, vsaj jaz sem bila tako prepričana. To je pa tudi razlog, da me tako vrglo. Imam občutek, da je slovo ko se kuža postara vseeno malo drugačno. Seveda je pa vedno hudo.

Mi pa ful pomaga prebrat druge poglede. Na splošno sem oseba, ki potrebuje pogovor in stokrat pogovor. Zato res hvala vsem, ki ste napisali svoj pogled na to temo.



Satin

  • *
    • Prispevkov: 3.248
    • Točke: 9
  • When wilderness calls...
Odgovori #10 : 28 Julij 2006, 00:02:11
Kitty te razumem, dobesedno se počutiš da si opeharjen za slovo od njega, nekje globoko v sebi občutiš krivdo ker se nisi mogel dostojno in tako kot si želiš posloviti od njega. Jaz se samo tolažim z mislijo da moj medo Axo :-* tam zgoraj ve koliko mi je pomenil in da je del mojega srca in duše odnesel sabo, sem mu pa hvaležno za tisti njegov košček obojega in zanjegovo neizmerno ljubezen in zvestobo ki sta zdaj del moje srca in duše. Mi je bilo pa včasih odveč da sem morala nekaterim ljudem, ki so se sicer trudili da bi me razumeli, ob vsakem njihovem stavku pa daj no saj je bil samo pes in ne tvoja mama razlagat, da je bil on zame več kot le pes, bil je moja druga polovica, moj najboljši in najzvestejši prijatelj in edini ki je imel neomejen dostop do mojega srca in duše. Ampak zdaj sem spoznala tu veliko ljudi, ki me bodo razumeli in me ne bodo samo čudno pogledali ob tem ko bom žalovala za svojimi žvercami, ker se jim bo zdelo čudno da za njimi žalujem enako močno kot za ljudmi ki so mi nekaj pomenili. In to mi bo v težkih trenutkih žalosti v veliko tolažbo :)


kitty

  • *
    • Prispevkov: 37
    • Točke: 0
Odgovori #11 : 28 Julij 2006, 00:11:05
Kitty te razumem, dobesedno se počutiš da si opeharjen za slovo od njega, nekje globoko v sebi občutiš krivdo ker se nisi mogel dostojno in tako kot si želiš posloviti od njega. Jaz se samo tolažim z mislijo da moj medo Axo :-* tam zgoraj ve koliko mi je pomenil in da je del mojega srca in duše odnesel sabo, sem mu pa hvaležno za tisti njegov košček obojega in zanjegovo neizmerno ljubezen in zvestobo ki sta zdaj del moje srca in duše. Mi je bilo pa včasih odveč da sem morala nekaterim ljudem, ki so se sicer trudili da bi me razumeli, ob vsakem njihovem stavku pa daj no saj je bil samo pes in ne tvoja mama razlagat, da je bil on zame več kot le pes, bil je moja druga polovica, moj najboljši in najzvestejši prijatelj in edini ki je imel neomejen dostop do mojega srca in duše. Ampak zdaj sem spoznala tu veliko ljudi, ki me bodo razumeli in me ne bodo samo čudno pogledali ob tem ko bom žalovala za svojimi žvercami, ker se jim bo zdelo čudno da za njimi žalujem enako močno kot za ljudmi ki so mi nekaj pomenili. In to mi bo v težkih trenutkih žalosti v veliko tolažbo :)


Evo točno to se mi dogaja. Sama ne bi znala tako dobro opisat mojih občutkov in dogajanja okoli mene. Res sem vesela, da sem vas našla :)



andreja

  • Pesjanar
  • ***
    • Prispevkov: 7.101
    • Točke: 28
  • vedno z mano
Odgovori #12 : 28 Julij 2006, 09:42:21
Če samo odgovorim na vprašanje:

Pred enim tednom!  :o

Samo jaz imam pa drug problem. Jaz mam že psa, moj dragi ma že psa, skoraj vedno smo skupaj povsod, tako, da mava v bistvu oba po dva psa... in jaz bi še tretjega ::)

Eh...



Sicer sem pa tudi sama že imela ta problem, kdaj naslednjega psa. Ker to, da bom pse vedno imela sem vedela. Odločila sem se, da ga bom vzela čež eno leto, ko diplomiram, se zaposlim, da mi ne bo mama financirala mojih živali... To bi bilo pa čez kake dva tedna, če bi se držala plana, ki pa seveda ni bil tak.

Mislim, kdaj naslednjega po smrti drugega, da je treba sledit instiktu in pa danim priložnostim. Ampak še vedno dovolj premišljenim.
In pa še to: nov kuža sigurno ne prekine žalovanja!

http://blueberry.moj-album.com/

http://www.youtube.com/watch?v=CbKsgaXQy2k&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=2xB4dbdNSXY&feature=related

Never argue with an idiot; first he will drag you down to his level, then he will beat you with experience :P


Satin

  • *
    • Prispevkov: 3.248
    • Točke: 9
  • When wilderness calls...
Odgovori #13 : 28 Julij 2006, 09:58:23
Ne Andreja to imaš prav novi kuža ne prekine žalovanja, ti ga pa malo olajša. S svojimi vragolijami in skrbjo zanjga te zamoti, tako da se ne vrtiš v tistem začaranem krogu kaj pa če bi moral narediti to, kaj pa če še ni bil njegov čas, kaj pa....
Kot tudi nov kuža ni nadomestilo starega, saj je vsak kuža zase unikat s svojim značajem in osebnostjo :) Včasih ko mi mama reče veš Andreja ampak Ax je bil pa bolj priden od Larsa ali pa kaj podobnega ji vedno znova odgovorim, ja to je bil naš medo Ax :-* :-*, Lars je pa Lars :-* :-* :-*, včasih tako podobna po značaju in drugič tako različna kot noč in dan In vsak zase nekaj neponovljivega :o ;) 8) Zato tudi jaz ne bi nikoli tudi če bi imela to zmožnost klonirala katerega koli od mojih kužonov, muconov,hrčkov... in to kljub temu da so bili in so še vedno moj neprecenljiv zaklad, ker kljub temu da bodo to njihovi kloni ne bodo oni ;) :) Se bo raje odločila za novega unikatnega sončka, ki mi bo spet na svoj poseben način predstavil svet v novi luči in barvah ;) 8)


andreja

  • Pesjanar
  • ***
    • Prispevkov: 7.101
    • Točke: 28
  • vedno z mano
Odgovori #14 : 28 Julij 2006, 11:28:42
Res.

http://blueberry.moj-album.com/

http://www.youtube.com/watch?v=CbKsgaXQy2k&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=2xB4dbdNSXY&feature=related

Never argue with an idiot; first he will drag you down to his level, then he will beat you with experience :P


lorry

  • Vzreditelj
  • *
    • Prispevkov: 913
    • Točke: 1
  • imejte radi svoje žival'ce
Odgovori #15 : 19 Avgust 2006, 14:15:54
no, jaz sem zdaj v "tem". Lise sem izgubila lani septembra in na začetku se tudi jaz rekla, da nikoli več nočem nobenega psa, ker je prehudo in ker sem imela občutek, da bi s tem Lise izdala. Ko sem začela trezneje misliti, sem spoznala, da mi je moja Lise toliko dala, da je bilo vsega vredno. po dobrem letu (oktobra) bo k nam prišla nova družinska članica. lise še vedno zelo pogrešam in nikoli mi je ne bo noben pes mogel nadomestiti. Zavedam pa se, da mi bo nova psička prinesla prav toliko veselja kot mi ga je Lise in da jo bom imela prav tako rada.
po eni strani sem žalostna (še včeraj sem se jokala) zaradi Lise, po drugi strani pa sem srečna, ker bom dobila novo kepico, ki me bo zaposlila in razveseljevala. in mislim, da mi bo potem tudi lažje. res je: najboljše "zdravilo" za izgubo ljubljenčka je nov ljubljenček.

smo se pa doma res odločili, da bomo počakali kakšno leto pred nakupom novega kužija.