Težko je slovo od nekoga ki ti je tako blizu da zanj lahko rečeš da je tvoja druga polovica
, še težja je potem odločitev kako in kdaj spet nekoga spustiti tako blizu svojega srca. Po smrti muce Pike sem bila dolgo brez živali delno zaradi tega ker smo se mislili preseliti in drugo zato ker sva bili tako tesno povezani da sem potrebovala svoj čas da se sprijaznim z njenim odhodom
. Poleg tega pa so na odločitev vpilvali malo tudi moji starši ker niso hoteli da se spet tako dolgo skup sestavljam, sicer so bili razumevajoči in so mi poskušali pomagati, pa vendar se jim je vseeno zdela celotna zadeva malo pretirana, vse skupaj so šele dobro razumeli ob tragični izgubi našega čudovitega medeka Axa (mešanček s pridihom orienta)
. Takrat sem bila spet pred težkim vprašanjem kako zdaj naprej, pa sem si rekla vsaj do spomladi nič potem pa bom premislila vse skupaj
in kljub temu da sem se ztrdno odločila da če se bom odločila za še enega kuštravca ga pred pomladjo ne bo, pa mi je brat okoli mahal z oglasom v katerem so oddajali sibirce, prav sem si rekla pogledat jih gremo ampak domov ne gre nobeden z mano, sem pa že čutila kako se mi spet nekaj prebuja v meni, upanje, sladki nemir, ne vem ..., vem samo to da je žalost počasi začela bledeti in spomini niso več tako boleli
Pa smo šli na ogled pa so se tam vame zazrla ta multisimpatiko modri in modrorjavi okeca in Andreja je bila izgubljena in kot da bi mali vedel da sem žalostna, se je stisnil k meni in ostalo je daljna zgodovina in dobro znan konec...
Lars se je v mojem naročju odpravil v svoj novi dom, celo pot je drnjohal v mojem naročju in tudi jokal ni nič ponoči, sicer moji pokojni kosmati in pernati prijateljčki še vedno živijo v mojih spominih, mislih in srcu in ne mine dan ko se jih ne bi spomnila, velikokrat ko Lily, Mitzy ali Lars kaj takega ušpičijo ali pa se samo na poseben način vsedejo ali uležejo ali.... mi prijadrajo na plano spomini ja Pikica je pa to naredila drugače, Ax je bil pa bolj eleganten,.....
je pa res da čas pozdravi vse rane in spomini ne bolijo več, sicer mi vsake toliko še privabijo solze v oči a kmalu zatem tudi nasmeh in leto za letom ob posebnih priložnostih za njih in še druge prižgem majhno svečko za moje zvezdice tam gor, ki me čuvajo in čakajo name
O tem kako bo ko se bom morala posloviti od Larsa, Mitzy ali Lily nočem razmišljati, to sem potisnila daleč daleč stran s tem se bom ukvarjala ko bo čas za to, zdaj pa bom z mojimi kosmatimi paglavčki uživala vsak dan posebaj ki se nam ponuja, da mi bo ostalo čim več lepih spominov ko bo prišel čas slovesa,ki pa je še zelo zelo zelo..... daleč