Pozdravljena Esta,
Ravnokar sem se na dolgo in široko razpisala o našem Pinocchiu-Pinu in ko sem vstavila fotografijo( ki je bila prevelika) se mi je vse zbrisalo
No ampak malo krajša verzija... Pinocchio je Mojčino F leglo dveh fantov in dveh punčic, ki so se prekobacali na svet 1 avgusta pred enim letom. Za kužeka sem se odločala kar nekaj let in sem do te prečudovite pasme prišla po kar dolgi poti...Na začetku sem želela iz zavetišča posvojiti manjšega mešanca, nato sem na nekem forumu zasledila problematiko hrtov, in se zaljubila v ta prečudovita bitja...vendar sem si želela manjšega hišnega psa. Nato sem nekega dne, ko sva s fantom kafetkala v Lj. spoznala gospo, ki ima dve italijanski hrtici. Takrat sem prvič v živo videla hrtolinčka in sem vedela da je to to
Pina vsi obožujemo
Srečo imam da večino časa delam doma, ter tudi ko kam grem gre lahko hrtolin z mano. (Seveda, pa moja mama komaj čaka, da ga lahko kdaj pa kdaj prevzame.
)
Kar se tiče spuščanja s povodca... Jaz Pina spuščam v parkih. Ko je bil še zelo majhen sem ga počasi navajala in ga na začetku spuščala samo za kakšno minutko. Prvič se ga spustila ponoči blizu doma. Nagajivost majhna
, je seveda v sekundi zašprinal, jaz pa za njim
me je skoraj kap. Okolica je bila seveda varna, tako da je bilo na koncu vse ok. Vragolin me je samo malo preiskušal, saj sem ga drugi dan na istem mestu še enkrat spustila in takrat mi je kot angelček sledil do doma
Zdaj je že tako velik, da mu že malo bolj zaupam. Čeprav pri hrtolinu nikoli zares ne veš kdaj in za čem bo zašprintal
Kot pa so tudi drugi že napisali so Italijanski hrti prav posebni kužeki, ki rabijo zares veliko pozornosti in ljubezni ter to znajo tudi zelo dobro izsiljevati
Kakor koli, jaz in mi vsi smo navdušeni. In izbira Italijanskega hrta je bila zame definitivno prava odločivev.
Uživajte in se tukaj še kaj javite
Lep pozdrav Gaja in Pino