Gre namreč za našega Janija...
Kot sem že napisala v drugih temah je perzijec star 15 let. Že od rojstva ima cel kup težav, prirojeno okvaro zenice, eno samo modo, težave s kolki, najhujše pa so njegove težave z ledvički.
Ima pogosta vnetja ledvic, kljub prehrani primerni za takšna obolenja (hills in tehnical ju imata), ki se zadnje čase še stopnjujejo. V letošnjem letu se mi zdi, da je vsak mesec en teden na antibiotikih in infuzijah. V zadnjih tednih pa se njegovo stanje vidno slabša. Shujšal je do kosti - dobesedno. Čuti se mu cela hrbtenica in še veterinar je rekel, da če nas nebi poznal bi mislil, da muca stradamo. Sicer je enako kot prej, ko je bil vedno bolj "buckast", vendar samo spi in nič ni od njega. Zgleda porazno
. Piko na i smo pa odkrili včeraj, ko je imel epileptični napad. Kar padel je na tla
. Prvič sicer, veterinar pravi, da mu za zdaj zaradi njegovih ostalih težav nebi dajal zdravil. Zdaj me je klicala moja mama (muc namreč zadnja dva meseca živi pri njej), da se je napad ponovil.
Sprašujem se ali je sploh še smiselno reveža matrat. Njegovi zadnji meseci so večinoma samo trpljenje in sama se počasi nagibam k evtanaziji, čeprav je težko, ker imam bučmana zelo rada. Naj ga še zdravimo, ali je zanj boljše, da se od njega poslovimo?
Želim neko objektivno mnenje, ki ga zaradi čustev sama nisem zmožna (se tolažim, da še ni konec, da se ga lahko reši in živi še nekaj let), veterinarji pa... no ja imajo finančne interese.
lp
T.