Po mojem je čisto priročno, da imaš izkušnje z brakom! Tudi Barbara ima od prej biglico Xaro, Silvija je imela za prvega psa samojeda... Če si želiš pirenejca, zakaj pa ne?
Če si želiš neko pasmo, vse preštudiraš, greš obiskat pat vzrediteljev, boš verjetno tudi veliko ljubezni in energije vložila v mladička in se trudila ven dobiti njegov maksimum. Pač začni iskati po netu, priporočam pa res obisk že naših tekem, pogvoro z našimi lastniki pirenejcev, kontakt z vzreditelji...
Jaz imam šeltijčka iz Francije. In ja, nič se ne bi zmenila, če ne bi uporabila svojega bratca, ki je na gimnaziji in raztura francoščino. Francozi so mi na prvi mejl odgovorili, da ja, da pričakujejo leglo. In sem vprašala, če lahko rezerviram, potem pa dolgo nič od njih:))) Potem ko smo to nekako dorekli in je bil čas, ko bi morali priti na svet, spet nič od njih, da nisem spala cel teden. In je hvalabogu moj brat klical in vprašal. Še takrat NISEM vedela, ali sploh resno mislijo mi mladička dati. Dobesedno dolker se nismo srečali na evropskem prvenstvu, ko so bili mladički stari že dober mesec (in če njihov sin tam ne bi tekel agilityja, se še srečali ne bi). Ko sem pa enkrat prišla k njim, je bilo pa pravo francosko gostljubje, pogovor o vsih njihovih psih, večerja, (alkohol:))), smeh.... Kot da si najmanj v žlahti. meni je pomagalo tudi to, da sem lobirala pri eni francoski agilitašici, ki ima mojo pasjo tetko, da je prišla tudi na ta 'prevzem' mladička in prevajala tehnične podrobnosti. Tako da res najbolj koristi kar oseben stik, mogoče celo obisk vzrediteljev eno leto v naprej... Tudi če ti psa ne morejo prodati, pa so med sabo itak vsi povezani, pa ti koga drugega svetujejo.
In ja, niso VSI pirenejci podobni Lo in La. Nekaj jih je izjemnih psov, nekateri pa pač niso, se težko odpirajo, imajo malo premalo nagona, da bi jim prevladal nad motečimi dejavniki... težava je tudi v tem, da nekateri Fracozi preferirajo malo večje pse, tako da če iščeš za agility, kar velika verjetnost, da bodo samci zrasli preko 43 cm. In tudi za samičke nisi ziher. Zato pa se res splača malo naokoli pogledati, videti starše mogoče na agility tekmi, videti, kako se gibljejo (tudi ni zanemarljivo pri pirenejcih!). Jaz se tudi čisto stopim, ko vidim na sliki kakega rdečega face rasa, ampak točno vem, da to ni dober način, da grem v nakup mladička (jaz sem tudi navijala za trikolor šeltija, pa so se rodili sami belo-rjavi in tako imam namesto masivnega trikolorja shiranega, razpotegnjenega rdečkota:))).