Ojla!
Me je kar stisnilo pri srčku, ko berem tole... čeprav je že minilo tri leta in pol od kar smo se poslovili od našega prečudovitega nemškega ovčarja Ricka, ne morem opisati kako hudo mi je še danes...
Naš Ricki je nažalost umrčkal na veterinarski mizi, ko smo ga hoteli še zadnjič punktirati - namreč, nabirala se mu je voda okoli srca in kasneje na obdukciji smo izvedeli, ker je bil neke vrste rak, da se je razširil s srca tudi na pljuča - v glavnem je bil revček, usoden pa je bil srčni infarkt...
Oče ga je pustil na veterinarski kliniki, jaz pa sem hotela imeti vsaj nekaj od njega, pa se je mami pozanimala, če je možno, da bi dobili pepel, pa je veterinarka rekla, da je tudi ona to hotela pri svojem kužku pa se baje ne da....
Bo pa moj Rick v mojem srčku zavedno, brez dvoma, saj se ga spomnim vsak dan in tako živi naprej v mojem spominu...
Kar se pa tiče tega, če kuža umrčka drugje, so pa tak primer imeli pri mojemu fantu, ko je njegov kuža na sprehodu doživel kap, padel je in konec...
pa so ga odpeljali na veterinarsko v upanju, da bi se dalo še kaj storiti - saj veste - upanje umre zadnje - pa se ni dalo nič.... tako da so ga pustili tam - brez problemov....
Tako, da po moje v primeru smrti kužata doma, ga odpelješ na veterinarsko in oni poskrbijo za njega dalje.....
Kar se pa pasjega pokopališča oziroma živalskega tiče, se mi zdi da bi bilo to zelo lepo, saj je večini ljudi hišni ljubljenec enakovreden član družine, ki si zasluži, po želji lastnika tudi svoj grobek.... pa čeprav bo vedno živel v njegovem srcu in spominu....
Lp, Tina