No, najprej me bolha total komandira,
zdej pa še ti, Majchy.
Bugz, ma svoje čare taka mehka dlakica,
pa seveda tudi neprijetne strani, kar se tiče kopanja in razčesavanja.
Skratka, pri nas od nekdaj mrgoli od tibetanskih terierjev, dve psički Biti in Megi sta že pokojni, sedaj pa imamo 13-letnega Gusija in ravno od dneva Pesjanarskega srečanja
še malo kužico Kasi.
Gustav je prišel s Švedskega (poimenovan po njihovem kralju
) in naj bi živel nekje drugje v solastništvu, potem pa se je obrnilo tako, da je pristal pri nas. Je prvi pes, s katerim sem navezala res pristen odnos. Seveda sem imela rada tudi naši prejšnji psici, ampak problem psic je, da se copatarsko navežejo na enega človeka,
v tem primeru je bila moja mati čisto prehuda konkurenca, da bi katera od naših pasjih dam šmirglala froca, ki je imel to srečo, da ju je lahko kdaj ven peljal - mene. Samcem, in predvsem našemu fantku, pa je očitno vseeno, kdo je glavna faca, ampak si izberejo za svojega tistega, ki ga lahko vrtijo okoli krempeljca - in kdo bi bil boljši za to kot jaz, z obilo potrepljenja in tolerance do Gusijevega najljubšega opravila - neskončnega vohljanja po tleh in razbiranja neštetih zanimivih sporočil pasjih gospodičen.
Preklop na slikovno gradivo.
Sedeče jesensko tihožitje
Magnolija je premagana, sedaj je na vrsti počitek na soncu
Takole opremljeni pridemo z zimskega sprehoda, potem nas draga nutella med krohotom poslika, nakar gremo na odtajanje pod vročo vodo.
Zeleni Jurij?
Naša najnovejša pridobitev pa je Kasi, ki se je po začetnem pridnem stanju izkazala za pravo teroristko, ki se obeša stricu Gusiju za dlako, on pa fini gospodek, kakršen je, sploh ne reče, da mu to ni všeč, ampak samo beži pred njo - tako da sta več ali manj ločena. Je pa zabavno imet mladička po dooolgih letih spet v hiši, zlasti je fino, ko jo mami odnese k sebi, in je spet malo miru.
Je pa ta mala naravni talent za učenje (beri: za hrano bi prodala svojo dušo, tako da ji par trikcev sploh ni problem narest) - saj se skoraj ne spodobi, da je kobila od inštruktorice bosa - tako da zna že "otrpnit" v razstavni pozi, sedi, prostor, glas, ravno danes sem jo pa celo jaz antitalent za pasje šolanje naučila dat tačko.
Še pri vzrediteljici
Mala šmrklja že jezika (slikala teta bolha)
Kasi s svojo plišasto bando
Zlati časi spečega sožitja