Jaz si pa ne oprostim, da moje prejšnje kokeršpanjelke nisem pustila uspavat. Nisem si dala dopovedat, da je to konec in še vedno sem imela upanje za njeno okrevanje. Potem pa sem z njo trpela približno tri ure sama doma, brez avta, da bi jo peljala na injekcijo, ko je v mukah umirala in me gledala roteče, naj ji že kako pomagam, ne pa da se cmerim poleg nje. Dežurni veterinar, ki hodi na dom, bi lahko prišel komaj proti večeru in jaz sem jo samo gledala, kako se zaradi MENE muči. Na koncu se je zadušila, jaz pa si tega nikdar ne oprostim.
Zato si ne očitajta, *sara* in Saša, ker vidve nista naredile nič takšnega kakor jaz, ki je zaradi svoje sebičnosti nisem pustila proč.
Tega ne bom storila nikdar več. Psa bom peljala uspavat takoj, če bo to potrebno. Žalostno, da me je izučilo na takšen način, da je morala moja najboljša prijeteljica tako trpeti...