Mene je Attila povsem navdušil s svojo klikeraško teorijo. V t. i. sequence training je namreč uvedel double click. Jaz sem bila sprva totalno proti, ker sem bila prepričana, da bo psa to samo zmedlo. Japajade. Z njegovim pristopom sva z Amelie vaje nizali v fraze in stavke kot za šalo in z veliko zanesljivostjo, tako da sem na koncu na double click delala tudi trajajoče, ne samo pozicijskih vaj. Attila je rekel, da imam zelo dober tajming za klikanje, zato sem delala mikrovedenja in rezultati so bili nad vsemi mojimi pričakovanji.
Attila je sicer najboljši za sestavljanje koreografij, ampak to bom zelo težko lepo razložila, ker se iz skic treh diagonal in petih točk za pozicijske vaje po moje nihče ne bo znašel. Njegov način dela mi je zelo blizu in res da lepe rezultate. Je pa tudi kot človek izjemen in posebej sva se zbližala, ko je razlagal, kako je delal Gladiatorja. Listal je katalog s kostumi in se navdušil nad gladiatorjem in batmanom. Ko je rekel batman in sem si jaz predstavljala Attilo kot batmana, sem skoraj s stola padla (tisti, ki me poznate, veste, kako huronski zna biti moj smeh), on je pričel uživati v pripovedovanju in rodilo se je prijateljstvo.
Ja, bila sem v Oberammergauu. V kraj sem se zaljubola prvo uro, ko sem bila tam. Ampak res totalno zaljubila. Na zelo nenavaden način sem se spoprijateljila z enim od domačinov (je sodnik za nemške ptičarje, ustavil pa me je na ulici in mi dejal, da on bi pa imel Ameliejinega mladička, ker še ni videl tako stabilnega terierja, baje je namreč hodil za nama par ulic, ko sem jaz fotkala, vreme je bilo namreč bajno lepo). No, skratka, najbrž bom del poletja po seminarju preživela tam, ta kraj je pravljičen. Sigi mi je pokazal film iz leta 1930, ki ga vrtijo v muzeju, v katerem so tudi NO-ji; mene je kar kurja polt spreletavala, kaj vse so s psi tu počeli pred 100 leti. Če bo sreča, bom delala tudi v revirjih. V ta kraj se je zaljubil tudi kralj Ludvik II, ki je sicer živel v bližnjem Liderhofu. No, bom napisala bolj smisleno poročilo na svoj blog; ampak bo v nadaljevanjih, toliko odbitih stvari se mi je tam zgodilo.
Mene so na seminarju sicer spodbujali, da bi jaz kaj imela na temo CF, vendar je za to še absolutno prezgodaj. Amelie je bila z 1 letom daleč najmlajši pes na seminarju, psi, ki delaji CF, so navadno stari 3 leta in več, saj samo za učenje dobre koreografije potem, ko pes že zna vse elemente, rabiš 3-6 mesecev. Nastopala bom zelo verjetno v Nemčiji, pri nas ne. Sem pač tak človek, da mi taka in drugačna klima tu ne ustreza in razen zase tu ne nameravam v kinološkem smislu nič početi. Se ne počutim tako
. Tile Nemci so me pa res navdušili in če bo le zneslo z dopustom, bi rada del preživela tudi v Munchnu, kjer nameravam skupaj študirati z eno krasno gospo, ki me je povabila, da bi stanovala kar pri njej.
CF je res kinološki šport mojega življenja in tega, kako zelo me osrečuje, se ne da opisati z besedami. Zato mi je bilo tako zelo, zelo lepo biti z ljudmi, ki delimo ljubezen do tega dela. Meni recimo je absolutni izziv to, da za prve rezultate potrebuješ najmanj 3 leta dela. tako imaš pač čas uživati na poti do cilja, cilj sam ni v bistvu pomemben, pomembno je vse tisto učenje, ure, ko iščeš rešitve, najboljše gibe, pa pes, ki te pri tem posluša, se uči ... Mah, saj bom poskušala napisati še kaj uporabnega, ne samo kičasto jamranje, kako je bilo lepo. Najprej pa se moram spočiti in urediti gradivo
.