Najprej vsem skupaj en lep pozdrav!
Ker sem ugotovila da se pogovarjate o "mojem bivšem" Aronu sem se odločila da še jaz povem svoje mnenje...
Še danes se vsak dan spomnim nanj. Na vse lepe trenutke katere sem preživela z njim. Tale forum sem odkrila danes čisto po naklučju, ker sem brskala po netu, ker še vedno nisem pozabila mojega Arona. Jaz sem namreč "delna lastnica" (uradno je bila moja mami).
Zakaj sploh pišem? Ker se mi zdi svinsko ampak res svinsko od vas, da ste pisali, da mu je blo tu hudo, da je bila spehajalka najeta zaradi pomanjkanja časa in podobne zadeve. Sploh nevem kako ste lahko tako podli ljudje?! Vsak, ki bi vsaj malo poznal mene ali mojo mami bi vedel da temu ni nikoli bilo tako.
Vsa zgodba se je začela ko sva midve Arona dobili. Uzeli sva ga v zavetišču (na štajerskem) kjer so nama rekli, da je kuža star pol leta in da bo zrastel maksimalno še 10 centimetrov in tehtal cca 35kg. Točno ta kuža je bil načeloma že rezerviran in oddan drugim lastnikom, vendar ker je bil tolk bogi, pretepen in vse živo kaj so z njim delal, da so onim lastnikom rekli, da ga bodo lahko dobili, ko bo kuža začel vsaj hoditi normalno in jesti sam. Midve z mami sva šle v tisto zavetišče takrat gledat neke mladičke nakar sva se zagledale v Arona. Aron je prvič sam vstal in prišel do ograje ko ga je mami klicala in nagovarjala. Tako so oni v tamkajšnem zavetiščurekli, da ga dajo nam, saj do tega dne še ni prišel do nobenega človeka, razen do veterinaja kao kuža si je sam zbral lastnika. Par dni po tem, sva ga šle iskat in odpeljali domov. tu sva ga skopali in peljali k veterinarju (Trstenjak), na pregled, kateri je na podlagi zob ugotovil da je kuža star maksimalno 4 mesece in bo pridobil še ogromno na višini in kliaži. Takrat je bilo že prepozno. Najini srčki so bili že prodani in tako sva Arona obdržali. Naslednji korak je bil... Ko sva ga prinesli se je bal vsega. Bal se je jiti v dvigalo, bal se je ljudi, mačk, še ptičev. Prvi teden sva ga nosili vsak dan na travo po parkrat na dan, da se je počasi navadil okolice. Aron na začetku tudi iz stanovanja ni upal stopit. potem sva ga tako počasi mesece in mesece, da se je nekako civiliziral in navadel na ljudi. Peljale sva ga tudi v šolo, da se je naučil osnov kot so sedi, poleg, prostor itd. in da se je navadil druženja z ostalimi psi (ker so bile tam vse vrste od pekinezerjev naprej). Tako se je počasi civiliziral in življenje z njim je postalo super. Spal je na moji postelji, na sedežni, povsod. hodil z mano k babici, peljali smo ga (izven sezone da nebo pomote) pokazat morje za 1 dan, šou je z nami na bled, vzeli smo ga sabo povsod kjer smo ga lahko, zato mu tudi naredili potni list. Kaj se je zgodilo? no ravno ta miško (sosedov pes) je napadel mene in mojega psa (odvezan) in to ne enkrat. ker je v istem nadstropju. Aron se je seveda postavil v obrambo mene in tako so nastali potem taki problemi. Ker je tule okoli vsak drugi pes odvezan je potem tako. Druga neprilika je bila, ko naju je napadel še enden veliki odvezan pes. Te stvari so se ponavljale in ponavljale. Aron se je sevada postavil za lastnika. Človeka ni nikoli v življenju napadel, vedno je bil zvest kuža in prijazen do vseh. Zaradi takih malomarnežev, kateri imajo pse razpuščene in odvezane je potem prišlo do tega. In sedaj naj mi še kdo reče kako besedo čez mene ali mojo mamo, pa se lahko kregamo in tožimo do smrti. Pustim vam vse moje podatke, kontaktririte me pišite mi, pridite na vrata, kar želite, sam tkole se pa negremo. Pa še to zakaj je bila sprehajalka... Jaz nimam dovvolj moči da bi ga lahko sama normalno vodila ven. kar se pa mami tiče pa če komu ni kej jasno mu dam kopijo zdravniškega potrdilada je bila več kot 3 mesece na bolniški s priščipnjenim medrebrnim živcem in takrat še sama zase ni mogla skrbet. in zakaj potem sprehajalka zaradi preveč obveznosti? loooool js sm na zavodu, mami je dobivala manjšo plačo zaradi bolniške. živiva sami. sposojali sva si od kjer sva si lahko da sva ga čimdlje lahko meli in da bi najdli nou dom za njega predno bi ga dale v zavetišče. Nej sam še kdo reče kej res lepo prosim. Ker ta kuža mi je vedno bil svet in še vedno mi je. in mi je prekleto važno kdo si kaj misli o njemu in zakaj. evo še moji kontakti: 040/506-378 Marina, marina.gregorka@gmail.com
Sem pa srečna do nezavesti in naprej, da ima Aron sedaj nov, dobr in topel domek. Če se bi dalo dobit kake slikice se pa priporočam. Rada bi ga tudi še kdaj vidla, samo to bi bilo verjetno prehudo za vse, če boste pa za, bi pa rada prišla...
p.s.: mislm da vem kera soseda si, lahko mi pa kar zdele pozvonš na vrata, pa mi poveš u obraz kaj si misliš, ker tole je podloooooo od tebe do nezavesti in naprej, ker neveš o meni, moji mami ali Aronu nič!!!!
lp, Marina