Imaš prav, niso vsi rodovniški zakon. Je pa dejstvo, da če ima pes rodovnik, so na njem napisani predniki in se gre lahko preverjat prednike, njihovo zdravstveno stanje. Rodovnik je samo začetek izbiranja, potem je pa treba najti starše, ki imajo opravljene teste in ti vzreditelj za njih lahko pokaže veterinarske certifikate. Potem pa gledaš, da ima vzreditelj doma dobre razmere za leglo. Ne preveč psov, ne preveč legel itd. Že to, da nekateri vzreditelji nimajo narejenih testov in parijo psico vsako leto zapored, ti pove, da vzreditelj ni ok.
Po drugi strani pa o nerodovniškem mladiču ne veš nič. V najboljšem primeru veš kdo je mama, za očeta pa lahko verjameš na besedo šteparju. Tako, da je to zelo velik riziko.
Vsak, ki svojega rodovniškega psa pelje na vzrejni pregled in ga njegov pes opravi, ima lahko rodovniške mladiče (seveda morata imeti te pogoje oba starša). Ni treba imeti nobene psarne. Se pravi so tisti, ki producirajo nerodovniške mladiče tako "leni", da si ne morejo vzeti frej enega dopoldneva in psa pripeljati pred sodnika, da mu da telesno oceno. Seveda ni problem v času ampak mu je problem dati tistih nekaj deset €, prav tako mu je škoda dati denar za zdravstvene teste, ki ne stanejo tako veliko, kot se mogoče zdi.
Se pravi, išči leglo rodovniških staršev, ki imata opravljene teste vsaj za pogačice. Nato si malo dopisuj z vzreditelji, lahko greš pogledat v kakšnih razmerah živijo itd. Tudi po odnosu vzreditelja se marsikaj vidi, ali je pripravljen dati psa kamorkoli, ali mu je pomembno samo, da dobi denar. Pomemben faktor je tudi karakter staršev, ki ga bo mladiček podedoval. Šele po teh korakih se odloči za nakup psa, ki bo tvoj spremljevalec za naslednjih cca 15 let.