Včeraj se nama je z Bino na sprehodu pridružil mlad samec, harlekin, z rdečo ovratnico. "Malo" so mu nagajali hormoni, ker je ves čas hotel naskakovati, je bilo potrebnega kar nekaj truda, da je dojel, da mu Bina niti jaz tega ne pustima. Lastnika ni bilo na spregled. Dva velika psa nisem mogla spravit v majhen avto....Moj vet ni več delal in ker je bil že mrak in velik pes sam sredi mesta ni dobra ideja (ljudi prestraši, že tako so vsi stran skakali, ko je z mano hodil)....sem ga peljala na policijsko postajo, kjer so najprej začudeno pogledali z veliko mero strahospoštovanja do psa, nato pa prijazno klicarili in priklicali dežurnega veterinarja, ki je odčital čip, našel lastnika...pes pa je nekaj časa počakal v eni prazni pisarni. Se ga niso upali niti dotaknit in so lepo varno za steklenimi vrati stali/sedeli.
Morda pa noben od njih ni bil navdušen nad psi, vsaj ne tako kot jaz.
Je bilo pa čudovito prečohat velikana, ko se niti sklonit ne rabiš.
Ko bom v penziji in ne bom več laufala agilitya, so tile prijazni velikani defenitivno na vrsti.