Živjo Geri!
Res sem vesela za tvojo bejbo in ji želim še čimveč takšnih dni, mesecev, let.
Našega Marsa od 15.6. ni več med nami, hiša je prazna kakor da smo brez psa, čeprav se nam jo trudi zapolniti njegova Argenta, vendar nadomestiti Marsa je nemogoče.
- po začetni diagnozi in dvigu iz zares kritičnega stanja, je z vsemi že prej navedenimi tabletami bil naš Mars videti popolnoma zdrav, hodili smo na sprehode, se igrali,...skratka vse kot pred diagnozo, le da sva ga poskušala bolj čuvati ( nisva dovolila hitrega teka, daljše igre,da se n inikoli zasopihal in utrudil )
Tako je bilo 5 mesecev in zares sva upala, da bo še nekaj časa z nami.
- marca se je v trenutku stanje poslabšalo,
Dihanje se mu je povečalo na 25-27/min in zato sem mu kakor tudi ti praviš, odvisno od stanja, povečala dozo Edemida, v prepričanju, da ima kaj več vode. Kljub ogromnim dozam na 4h, se ni nič zmanjšalo, zato sva pristala na Kliniki. Opravili smo kontrolni rentgen pljuč, srca in EKG. O pljučnem edemu ne duha ne sluha, pač pa aritmija in pulz 245! ( 2x več kakor odkar je bolan ). Torej je hitro dihanje lahko povezano tudi s spremembo pulza! Žal na to nisem doma niti pomislila oz. sva oba z možem kljub poslušanju Marsove hčerke in primerjave z Marsovim bitjem to preslišala. Zdaj ima dvojno dozo Coryola in močno upamo, da se bo stanje spravilo nazaj v sinusno, sicer ….bomo kmalu brez njega.
Sem že v soboto mislila, da mi bo umrl. Uro po dobljenih tabletah, je zašibal po dvorišču cca 30 m in se zgrudil, bil čisto bled,….vse je bilo takoo hitro a hkrati neskončno dolgo. Vem samo, da sem ga začela masirati, mu odpirati gobec in vleči jezik z grla, nato se je naenkrat dvignil, se opotekel, usedel, sem ga spet masirala, masirala,…potem sva počasi šla pred hišo. Po kakšni uri je bil nazaj normalen živahen Mars. Upam in tolažim se, da ni bil glavni vzrok nezavesti srce, ampak omotičnost kot stranski učinki povečane doze Coryola.
- kljub vsakotedenskim kontrolam, spreminjanju količine tablet,...se dihanje ni več vrnilo v normalo. Začel je veliko manj jesti, nič mu ni več dišalo, bil je veliko bolj utrujen, počasen,med spanjem je jamral, učke niso več tako sijajno veselo gledale...stanje je nihalo iz dneva v dan, enkrat malo bolje, enkrat malo slabše. Poleg blazne utrujenosti, je nenormalno izgubljal apetit, od marca pa do konca je bila naša glavna skrb, kaj se sploh še spomniti za hrano, da je kaj pojedel; pečene ribice, pečeni zrezki, pečen piščanec, prekajena goveja jetra, prekajene bikovke, vsi možni in nemožni priboljški iz pasjih trgovin, so ostajali v njegovi skledi, tudi iz roke je pojedel cca samo 1/4 potrebnega dnevnega obroka. Vode pa je spil na hektolitre zaradi Edemida.
- hkrati pa je ves čas hodil sedet v kuhinjo in čakal kaj mu bo padlo v gobec, pojesti pa ni mogel,....grozljivo...
- sprehode, če jim lahko tako rečemo smo zmanjšali na obhode naše ulice, cca 100 m in po tem obhodu je bil utrujen kot bi naredil enourni sprehod.
- nekaj krat je še brez razloga, ko je naredil redni obhod po naši parceli, padel v nezavest, se dušil, vendar se je za vsako z našo pomočjo pobral, bil nekaj ur zatem zeloo utrujen, potem pa tak kakršen je pač bil od marca dalje.
- ampak trudil se je živeti! Nekajkrat dnevno je do zadnjega dne zbral energijo in prinesel svojo igračko in brundal z njo v gobcu, vendar le za nekaj minut, potem se je moral spočiti in je spal, spal,..
- dva dni pred evtanazijo sva spet šla k dr. Domanjkovi, ki je tudi sama rekla, da je slabo, predlagala povišanje doz Edemida, smo povečali, pes je pil kot nor, jedel še manj, bil še bolj utrujen...
- ker sem enak primer bolezni imela že pri prejšnjem mastinu Quartu in vem, kako se je večanje in večanje doz Edemida končalo ( pes je iz dneva v dan bolj hiral, dobesedno se je izsušil, ko smo ga peljali usmrtit, se mu še žile ni več našlo ), sem zaključila, da takšne smrti in toliko muk kot jih je pretrpel Quarto ( veti te vedno prepričujejo, da je še rešitev, da bi poskusili še to in ono...) mojemu Marsu ne privoščim in sem zbrala moč in pogum in ga odpeljala ajat.
Ja, mogoče sem ga prikrajšala za kakšnih 14 dni življenja, vendar bi bil ta preostanek hiranje, dušenje, lovljenje zraka,....in bi bil le moj odraz egoizma-hočem te imeti do zadnjega!
Vsem, ki imate s svojimi ljubljenčki podobne težave, želim, da jih imate še dolgo, da čimlepše skrbite zadnje do zadnjega,
zase pa vem, da te bolezni ne bom več nikoli zdravila, dve izkušnji, z vsemi dostopnimi zdravili, sta bili dovolj, da sem se prepričala, da to ne vodi nikamor, v teh mesecih smo preveč pretrpeli vsi, se preveč odrekali vsi, predvsem pa Mars, ki smo mu omejevali svobodo igre, tekanja,.... samo, da bi ga imeli čimdlje.
Geri, prav imaš, pusti bejbo, da živi svoje življenje kakršnega je vajena, pa četudi za ceno krajšega življenja!
LP, Nataša