Pozdravljene spet malo od mene. Zadnje čase nisem skoraj nič za računalnikom, razen na maile kar najhitreje odgovarjam, ker smo skoraj sredi selitve, pa še malo bolni otroci. No, še ena moja strast mi sedaj jemlje čas - nabiranje kostanja in gob. Sem sklenila mojima dvema narediti nek ščit, ker imata vedno v gozdu to nesrečo, da jima pade tista bodičasta kostanjeva stvar na glavo ali celo na smrček. Loti pa hodi po takem gozdu, kot po jajcih. Vsaj korak pregleda, da ne stopi gor. Prav zanimivo je videti to malo nepremišljeno bitje, kako zna biti celo previdna.
Danes smo spet imele eno peripetijo, na katero smo zelo ponosne: potem ko smo nabrale skoraj 10 kg kostanja, srečamo nesrečno starejšo gospo, ki sem jo že ves čas, ko smo nabirale kostanj slišala, da je nekoga klicala. Svojo 12 letno jazbečarko, ki ji je nekam odtavala, tisti hrib je pa ogromen, veliko je visoke podrasti, tako, da jo je nemogoče videti vznožje, pa iz dveh strani teče kar prometna cesta. OK, smo bile takoj za izziv, da pomagamo najti kužo. Roko na srce, da nisem bila čisto prepričana, če jima bo uspelo, ker tega še nismo počele. Sem pa zaupala pasjemu nagonu. Dala sem kužama povohati dekco od kužka in že sta leteli, midve pa za njima. Loti ima smrček ves čas pri tleh, Boni pa samo vsake toliko metrov preveri, če je še na sledi, oziroma, kadar prehitra Loti pade s sledi, ji jo Boni spet pokaže . Vsake toliko sta zarili obe smrček v zemljo, fino prevohali in se polulali. Vedela sem, da se je tam nedavno polulala neka psička. Upala sem, da njena Megi. In smo prehodile, ne vprašajte koliko hriba, toliko, da sem že sama začela dvomiti, če sta moji dve res na pravi sledi. Vmes sem kar po potki pobirala še turkce in brezovčke, kakšnih 40 gotovo in jih puščala ob poti, ker seveda na lov za kužo nisem šla s košaro. In po skoraj uri iskanja sta moji dve poredno kužo našli skoraj pol metra pod zemljo – zarila se je v neko lisičjo luknjo, od koder verjamem, da res ni slišala klicev lastnice. Veš kako je potem napadla moji dve. Boni je skoraj kap, je mislila, da bo Megi vriskala od veselja, da vidi spet lastnico, se je pa tako zakadila vanjo, da me je Boni samo pogledala, kaj ji je. Loti se je pa itak hotela igrati in se ji ni dalo dopovedati, naj se ji ne približuje, ker se tej starki ne da več igrati z otročaji. Skratka, lastnica je bila čisto paf, ko je videla, da sta moji psički našli njeno kužo. Sploh ni k sebi prišla do avta, me spraševala, kako sem ju to naučila. Ja, tega se pač ne rabi pes učiti. Gotovo zavoha sled in še bolj urin psa, to je nezmotljiv vonj. Skratka, bile smo zelo ponosne, da smo naredile dobro delo in se zelo vesele in čisto premočene odpravile domov.
Še en dokaz, da pes vse zmore, če mu le zaupaš.
Sredi oktobra damo tiskati koledarje. Povabila sem vse lastnike MTjev v SLO, da mi pošljejo svoje slikice, Mttara, tebe prosim sedaj, ker tvojega naslova nimam. Potrebujem originale in to na CDju, čas imaš do 5.10,. da potem čez vikend pripravim in dam Carismi, ki bo to naredila. Sama sem razmišljala, da bi dala za vsak mesec 4 slike, če bo oblikovalec znal tako narediti, da ne bo videti natlačeno. Mttara, po možnosti mi pošlji kaj zimskih, ker mi te najbolj manjkajo... Pa če imaš katero iz kakšnega pasjega športa. Kako narediš res fenomenalne fotke, pa je stručko Casper. Ne velja, ona ima pomočnike, mi pa po večini ne...
Naš začetek male šole bo pa v nedeljo ob 16h, Casper je rezerviral suho in toplo vreme, tako, da nas lahko z veseljem obiščete, predvsem ob koncu, se pravi 17.30 na Brdu, tam, kjer vedno...
Hja, oprostite mlade dame, očitno gre najnovejša tehnologija res počasi mimo mene, ker se ji nimam več časa toliko posvečati. Kako daste tisto slikico na levo stran pod vaše uporabniško ime?