Florinca, hvala za odgovor glede lizanja, ker Kal to zadnje čase zelo prakticira.
Hm, jaz vedno spustim Kala na sprehodu, vsak dan gremo v gozd, kjer ga spustim, ker vem, da je to njemu več kot super. Družbo mu dela Labradorka, ki smo jih navadili skupaj že od samega začetka, odkar je Kal pri hiši.
Ampak, predno gremo na sprehod, še vedno velja zanj red; mir, ko mu dajem gor ovratnico, sedi pred pesjakom, prva jaz ven.
Na sprehodu se mu vedno skrijem po ene 3x, vsak sprehod, in se je naučil, da tudi če leti pred nami, že čez 2 sekundi prileti nazaj.
On pač v gozdu uživa, vedno hodi pred nami, se pa tudi vedno ozira nazaj, da nas pregleda in prešteje. Prešteje zato, ker vedno ve, koliko nas je in če kdo izgine.
Na prehodu predno ga snamem iz štrika se mi mora vedno usesti, ko ga pripnem enako, ko dobi priboljšek enako, velikokrat ga pokličem po imenu, da me pogleda, sedaj prakticirava stoj, kar nama že kar uspeva.
Ko se vrnemo nazaj, je vedno sedi pred pesjakom, mirno stoji ko mu snamem ovratnico, pred vodo se že samodejno usede, priboljške pa mu dajem iz roke, ali pa mu jih skrivam.
Ni pa sprehod vse kar imava, potem imava čas rezerviran samo za igro in čas za učenje, ki pa sedaj ne traja po pol urce.
Če vidim, da se mu ne da delati, grem brez besed ven in to je to. Če mi on sam prinese igračko, se vedno delam, kot da tega ne vidim, grem kar nekaj početi, iskati in potem jaz začnem igro. Če pa ima svoje izpade, se ne derem, ne mečem po tleh, ga ne vlečem skupaj z ovratnico po celem pesjaku, ampak mirno odkorakam in to je to.
Hočem povedati, da se mogoče kateremu ta sedi in prosi zdi malo pretiravanje, ampak jaz sem ga tako učila že od samega začetka in sam točno ve, kdaj mora kaj narediti, če pa noče, pa ga spomnim.