Ja pa kaj še. Kdo bo pa mene recimo prisilil, da prijavim enega ščipača, če mi ni do tega da bi ga? Še celo dokaj resnih ugrizov ne prijavim, če lastnik ni ravno skrajno nesramen. Se mi ne da zgubljati časa pri dohtarju, polcajih, inšpektorju in za povrh še hoditi na antirabično brez prave potrebe. Se pa obvezno pogovorim z lastnikom. Potem, ko je pes varno pospravljen in ko me mine jeza in potreba po preklinjanju. Lepo mi mora pokazati knjižico o cepljenju (če je nima še bolje, mu kar takoj povem, koliko bi plačal samo za ta prekršek, če bi ga prijavila, pa karantena na njegove stroške, pa...) Potem mu povem, koliko bi plačal samo za to, ker je imel psa spuščenega, da o sodniku za prekrške ne izgubljam besed. In o tem, kaj bi bilo, če bi slučajno naletel na takega zoprneža, ki bi znal dobro unovčiti še strah in bolečine. In da se mu bo vse našteto zanesljivo zgodilo, če samo še enkrat nabašem na njegovega psa brez nadzora. Če ima kakšno bolj resno pasmo, dobro dene tudi obljuba, da se bo videl na nadslovnici Novic.
Učinek je odličen, pa še grdo se ne gledamo zaradi tega. Je pa res, da deluje samo v tistih primerih, ko lahko pokažem kakšno pikico. Lastnikov bevskačev, ki ne grizejo ali pa grizejo, a so tako majhni da ne predrejo čevlja, grožnje nekako ne ganejo.