Moje prvo potovanje z vlakom by IrisDanes me je moja gospodarica vzela s seboj na vlak. Celo pot do železniške postaje mi je govorila ''ha, iris, danes se boš pa z vlakom peljala. Glej da boš pridna''..meni se pa še sanjalo ni kaj sploh je ta vlak..nekaj groznega, ker moram paziti da bom pridna, drugače me lahko...lahko..še požre? pa sva prišli na umazan kraj brez trave, kateremu se reče železniška postaja, mislim da. me je bilo kar strah, ker je zgledalo kot zapuščeno, zato sem se raje držala Petre..šle sva v nekakšno ''čakalnico'' kjer je ''taglavna'' kupila nekakšen listek...zase..sem slišala, da zame ni potrebno, če bom bila v naročju..no, vsaj nekaj dobrega...
na t.i. postaji sva čakali še nekaj minut, nakar sem zaslišala hrumeči zvok, ki je postajal vedno glasnejši..spet se je strah zagrizel do mojih kosti, a me je Petra hitro stisnila v naročje..mimo je pridrvela velikanska stvar - kasneje sem izvedela, da je to ta ''strašni'' vlak - se ustavila in odprla svoje žrelo..joj, sem cviknila, pa ne da bo to moj konec?!..ven so prišli ljudje - nevem kako so preživeli (mogoče pa le obstaja kakšno upanje, da prideva živi odtod) - in se mi nasmihali:..kako lušten kužek, mami poglej! blablabla..še opazila nisem, da sva z gospodarico že vstopili..najprej v nekakšno vežo, ki se je nadaljevala v hodnik s sedeži..en dva tri in že sva sedeli - jaz v petrinem naročju, petra v stolčnem (al kk se že to napiše
) ..prišel je hecen možiček, oblečen v neko zeleno, rahlo zastarelo (po mojem okusu) uniformo in zahteval listek, ki ga je poštempjal..
nekaj je zaškripalo in postaja se je začela odmikati, pa kasneje drevesa in naenkrat je vse oživelo..čudno, meni se ni zdelo, da bi bilo kaj življenja v njih. budno sem gledala skozi okno, medtem ko sem sedela na Petrinih kolenih. Peljali smo se v smeri Jesenice (vsaj tako mi je razložila). naenkrat zagledam reko..čisto zraven smo se peljali.. nisem se mogla premagati in sem s prednjimi tačkami stopila na okensko poličko..Petra se je zasmejala in mi tačke prestavila nazaj na kolena..jaz sem se pa tako trudila, da bi ji pokazala, da hočem it plavat..a sem res tako nenazorno pokazala
in že smo se peljali mimo krav - črnih! krav - ki so mi vzbudile pozornost.. heh vedno sem mislila, da so krave lahko samo blenheim ( v kavalirščini, pomeni pa: rjavo-bele) barve..
čas je hitro minil in že je vsa okolica začela mirovati.. to se mi je zdelo tako čudno.. gospodarica mi je povedala, da sva prispeli na cilj..sem takoj pomahala z repkom, ker sem se veselila, da sva še vedno živi. naredili sva kratek sprehod do delavnice, kjer so me izmerili za moj novi plašček s štirimi nogicami..ste že videli psa, ki ima osebno šiviljo
? po merjenju sva odšli na nekakšen travnik, kjer sem končno zadihala malo svobode, saj so me odpeli...takoj sem bila vsa mokra in blatna..da ne boste mislili, da sem bila samo jaz taka - petra ni bila prav nič drugačna
ponovno sva se vkrcali na vlak..dobro da je petra s seboj imela brisačo, ker bi jo sicer zelo popackala
.bili sva tako utrujeni, da sva vožnjo v domači kraj kar predremali
to pa bi bilo zaenkrat vse..
mokre
vam pošilja Iris
p.s.: ne boste verjeli, ampak sem še vedno živa
