No, celotna pesem...
Azilaška balada
[/b]
Kje si bil, ko na srečo zaman upala sem?
Kje si bil, posijala z neba je svetla luč?
Kje si bil, ko zaman klicala sem v temno noč?
Kje vendar skrivaš srca svojega ključ?
Tistega mrzlega jutra, ko sem prvič ugledala luč sveta, se je zgodilo, da smo mi, prvi trije kužki, ki smo se rodili utrujeni mamici preživeli, vsi ostali trije so pomrli. Bili so prešibki, da bi živeli. Kako le bi preživeli, če je že njihova lastna mati tehtala 1/3 teže, ki bi jo morala imeti?! Tako smo rasli, tiho in tiho smo se skrivali 4 tedne. Nihče nam ni nosil hrane. Mi smo pili mleko, psička, ki nas je povrgla pa se je lotila celo trave, samo, da bi mi preživeli. Ampak, ni ji uspelo. Umrla je, tako skrivnostno, kot je pazila na nas. Mami, pogrešam te! Toda v vsej žalosti, ki smo jo doživeli se je vrnil naš 'gospodar'. Takoj nas je zvezal v vrečo in nas vrgel v mrzlo reko. Takrat sta umrla moja zadnja dva bratca...imela sem ju raje kot moje življenje...Naj bo ta kitica posvečena njima…
Jaz sem se trudila in vpila na vso moč, meni sta rešila življenje!
Mi smo jokali skupaj z vsemi močmi, nam je ta reka dala trpljenje!
Prosim rešita se zdaj vseh muk, odženita to živo kamenje!
Pa vseeno, pogoltnila vaju je tema, nihče ni uslišal naše tuljenje…
…Toda oba vesta…
Spomin na vaju bo ostal večen, vsak dan bo bolj boleč, vse odkar sta odšla.
Ampak sedaj bosta ostala na Zemlji, kot nežna bitja, takšna kot sta bila…
Tukaj bosta kot angela s štirimi nogami, kot angela brez zla.
Zakaj sem morala jaz preživeti, zakaj se jima nisem mogla pridružiti? Zakaj nisem jaz tam utonila? Zakaj sem morala splezati na suho? Zakaj me tarejo ta vprašanja? Svet je poln krutega trpljenja…toda ravno najbolj šibke mora prizadeti. Da, danes si še na varnem, jutri pa boš ti potreboval pomoč. Tako tiho in hitro sem prosila in prosila. Toda vsi, vsi, ki so hodili mimo, so se mi smejali in me zmerjali. Takrat si se mimo pripeljal ti. V pižami, bos sredi hude zime. Nežno si me stisnil v naročje in me potolažil. Nato pa si me položil na tople brisače v košarici na tvojem kolesu in odpeljal si me v tvoj dom. Pazil si name kot na punčico svojega očesa. Bila sem tvoj največji zaklad. Hranil si me tudi ob dveh ponoči, pa se vseeno nisi jezil name, ali me kaznoval. Pa vseeno, moja usoda je bila tako nesrečna. Po enem mesecu bivanja pri tebi, ko sem bila že tako rejena in prijazna si imel nesrečo. KO si šel, da bi nakupil hrano zame, te je povozil avto. Tako rada sem te imela in te še imam, toda vedno mene doleti ta nesreča, ta mešanica pekla. Nisi se več vrnil, zaman sem čakala vse tiste ure. Jokala sem le zate, dokler ni nekdo vstopil in me brcnil čez prag. Nisem mogla več vstati, nihče več me ni pobral. Gledala sem v tisto nežno luno in počasi so se mi zaprle oči…
Nihče več me ni imel rad, smejali so se mi, nikdar jih ni skrbelo zame.
Prst pod mano je bila vlažna, bližala se mi je smrt in nihče več ni silil vame.
Čakala sem tam, čakala sem večni čas, tkrat mrak je padel name.
Zjutraj me ni bilo več tam, moja duša je izginila. Zdaj me nihče več tam ne bo pustil same…
Da, umrla sem, zadnja v moji družini…Se je splačalo živeti?
Ne vem…Mogoče le. Za tiste, ki bodo zdaj znali razumeti.
Mi smo tudi živa bitja. Mi tudi čutimo. Mi tudi znamo trpeti.
Mi smo tisti, ki živimo poleg vas na tem svetu.
Hval Yure...jp, jaz si zmišljujem, jaz sem bila ustvarjena za pisanje takšnih dram...
LP, Tosy, ki je danes izpovedala svoja čustva...
