Meni nič ne pomaga, da je zmatrana in da ji kočo nafilam z žvakami, ki bi jih sicer v moji prisotnosti tudi takoj zgrizla. Gremo v hribe, od avta do hiše se vleče, ker je utrujena, oči se ji zapirajo, takoj ko jo dam v pesjak, laja, laja, laja. Lahko več ur. Pa je sicer navajena biti v pesjaku, ker me tam vedno počaka, ko sem jaz v šoli (jeseni, pozimi-notranji pesjak v kleti, spomladi in poleti-zunanji pesjak pod balkonom) in je tiste dopoldneve tiho. Očitno točno ve, da popoldne pač ni dopoldne in tudi če dopoldne ni bila not, da potem popoldne ne bo, ker pač to ni vsakodnevna praksa. Pa naj bo zmatrana (tako da se v hiši samo pokne na tla in zaspi) ali ne. Ignorirat pač ne moreš, ker živiš v naselju in sosedje želijo uživat življenje v miru. Takoj ko se jaz samo prikažem pred pesjakom, ona gre sama od sebe v hiško in se uleže-mir je za 5 minut. Zdaj pač nikoli ni v pesjaku popoldne, ko je vsaj eden doma - tudi če ga ne sliši, ga čuti in to ji ni všeč.
Sicer se je pa zdaj začela pospešeno dret z balkona dol tudi na mimoidoče-pa nimam nobene 'čuvajske pasme', prav nasprotno. Kriza. Če je pes tako 'in' v laježu, verjemi, da se ga ne da preusmerit z nobeno igračo. Meni pomaga samo to, da jo brez besed zvlečem not in ji preprečim izhod na balkon. Potem je mir.