Jaz sem se rečala z enakim problemom. Ima 4 mesece starega ZP. Počasi sem ga začela spuščat, ko sva na prehodu, da se prosto giblje brez da bi bil privezan. In kuža kar lepo teče oz, divja, vandar vedno v moji bližini. Na kar pa me je en dan presenetil, tako da je hodil ob cesti na fleksiju in se je kar naenkrat zašibal na cesto, ker je pred njim zletel nek list. Zadnji čas mi je uspelo ga potegnit, ker še tako nepričakovano to storil, da je bil že na kake 4 mestre vrvice odaljen od mene. To se je zgodilo tako na hitro, da nisem uspela niti reagirat. No ista stvar se je ponovila potem čez nekaj ni, ko mi je stekel iz posnjega nadstropja hiše po stopnicah gor in direkt na ulico. Jaz sem začel za njim kričati, ker se je približeval ravno sosed z avtom, ki vedno divja po ulici. Ne morem niti pomislit na to, kako blizu je bilo do tega, da bi moj kuža zletel po avto. Še sreča, da je bil moj zadnji krik tako histeričen, da se je bogi pes kar ozrl name in pritekel, ker je verjetno mislil, da me bo konec. Od takrat naprej se bojim ga spuščat in ga na žalot ne spuščam več odvezanega niti na sprehodu, kjer so ceste daleč, saj se bojim, da ne bo prišel k meni vedno, kot je običajno pritekel, ko sem ga klicala. Starejši, kot postaja, se zgleda počuti bolj varnega in pogumnega in se me ne drži več tako oprijeto, kot se me je na začetku. Oz ni še imell nobene slabe izkušnje, da bi ga bilo vsaj malo strah. Nevem kaj naj naredim. Ali naj ga spuščam ali ne. Odpoklic je osvojil do neke mere, je pa zelo trmast in pride takrat, ko se mu zazdi. Vem, da to ni prav, a si rečem, da je morda še mlad in glede na to, da ga imam šele 2 meseca, morda še ni toliko navezan name, da bi bi nalepljen name neprestano. Je pa drugače doma vedno za mmano in je zelo navezan name. Pa tudi zeloo ubogljiv, ampak samo dokler smo doma.