ja se strinjam. Zato pa pravim da je vse v vodniku. Meni nikoli ta sistem ni ležal kako nagrado nagraditi 
vsaj pri uvajanju igre ne. Se nam je pa obneslo pri jedi. Pojej in dobiš nekaj boljšega 
Mislim, da se še nisma čisto razumeli.
hotela sem izpostaviti, da igra nekaterim psom (večinoma takšnim, ki se kot mladički niso igrali; bodisi smo vzeli odrasle pse, bodisi zdaj poskušamo odpraviti grehe iz preteklosti..) sploh ni nagrada. In zato ne nujno nagrajuješ nagrade z nagrado, ker prvo v tem primeru to sploh ni.
kot tudi vaja sedi ni nagrada, točno tako si predstavljaj, da tudi cufanje ni nagrada.
Potem druga resnica pa je, da je možno določeni stvari zvišati vrednost, da za psa postane nagrada "v prenesenem smislu". (ne nanašam se več na citat)
Tudi pohvala, npr. beseda Priden, happy voice,.. za psa ni čisto nobena nagrada, RAZEN, če smo psu v procesu šolanja pokazali, da ob tej besedici, navdušenem glasu pride vedno nekaj čudovitega, in s časom bo pes ob besedi Priden prav tako navdušen, kot če bi dobil hrano. Popolnoma enako je z igro, cufanjem. Govorim za pse, ki jim to ni po defoltu nagrada. Čara ima za sabo že dosti literature, da točno ve zakaj želi spodbuditi interaktivno igro. Tudi je bilo povedano da iz tega lahko narediš celo filozofijo, še posebej za nas, ki si s psom želimo deliti kaj več kot samo skupen prostor.
Ne gre za nobeno siljenje psa v igro, da pomirim tiste, ki si to predstavljajo tako. Skozi proces zviševanja vrednosti se trudimo psu pokazati, da je cufanje lahko sproščujoče, nagrajujoče, in da predstavlja nekaj dobrega - in v najboljšem primeru bo psu tudi to začelo predstavljati neke vrste nagrado, sprostitev (kot pri primeru z besedo priden), potrditev da je nekaj storil pravilno. Ni nujno da bodo zdaj ti psi popolnoma znoreli ob pogledu na cufo, ampak je čisto dovolj, da se z veseljem povleče za par trenutkov. Na tem se potem da graditi naprej.
Da opišem svoj primer; mojemu starejšemu psu je zelo velika nagrada, da lahko gre na teraso. Predstavila sem mu cufo, dovolj da je šel gledat kaj je to, bravo priden, gremo ven! V naslednjem koraku sem s cufo plesala po tleh, kot pravi terier jo je zagrabil, bravo priden, gremo ven! S časom sem zahtevala poteg, močnejši poteg, več potegov, preden je šel ven. Potem sem mu ponudila cufo (do tega trenutka je bil že dovolj zmešan vanjo, vedel je ajde dejmo se cufat potem lahko grem ven) pri odprtih vratih na teraso, dokler nisma prišla do tega, da se je z veseljem pocufal tudi zunaj, na terasi.
ob vsem tem je prišlo do tega, da je pes cufo povezal z nečim dobrim, in mu je sčasoma začela tudi cufa sama predstavljati nagrado; popolnoma dovolj, da se z veseljem tudi zunaj obesi na cufo za trenutek ali dva, z veseljem steče po frizbi in ga prinese, čaka na ponoven met; naučil se je tudi igrati s piskajočimi igračkami. Pa saj v tej točki ne potrebujem več. Vidim samo, da se da. Brez siljenja v psa. Pa še nedolgo nazaj sploh ni vedel, kaj naj z igračo počne, in ni videl čisto nobenega smisla v cufanju.
Druga stvar pa je, da po enakem principu zviševanja vrednosti lahko pridemo tudi do tega, da določen trik psu predstavlja nagrado (moji mladi psici je nagrada že to, da se lahko zavrti, skoči name, ali steče skozi tunel..
spet enaka pesem kot pri besedi priden..), v končni fazi pa lahko pridemo tudi do tega, da bo psu nagrada že samo delo z nami. Pa kakorkoli vesoljsko se že to komu sliši.
To je bilo bolj offtopic zdaj, morda za tiste, ki ne vidijo smisla v čarinem početju.