Hay,
kot prvo: zakaj Zoya? Zato ker je bila to sestavljenka imena Zoro in Anja. No pa da se predsatvim.
Že od male sem zmeraj oboževala živali, vendar sem se bala psov, še posebaj velikih. Najprej smo imeli samo mačke, ki smo jih pobrali na cestah ali pa so prišle same k nam, kasneje pa smo se začeli odločati za psa in glasovi so bili: brat je glasoval za resastega foxterrierja, mama in deda za irskega setra, jaz za yorkshirskega terrierja, ker sem se bala najbolj velikih psov, oče pa si je od malega želel airedalskega terrierja, vendar je glasoval še za irskega setra in irskega terrierja, a kasneje sta bila zaradi mene v igri samo še airedalski terrier in irski seter, ker irski terrier in foxterrier znata biti agresivna, yorkshire pa ni prišel v poštev. Potem pa je začel oče hoditi okoli in izbiral med psi teh dveh pasem, ki so bili na prodaji nazadnje sta bila v igri samo še ena psička irskega setra in samec airedalskega terierja. Ker je bila psička navajena, da je bila večino dneva zunaj in se igrala, smo rekli, da bomo vzeli airedalca, ker nas včasih tudi po 8 ur ni doma.
Airedalcu je bilo ime Macho. Bil je krasen pes, za nas popoln, ubogal je vse kot robot, a na žalost je bil bolan, ko smo ga dobili. Mislili smo da je bil samo ugriz, ampak se je izkazalo za obolenje žlez in ko nazadnje mu ni bilo več pomoči razen kot operacija, ki pa verjetno ne bi uspela, smo ga dali ubiti, da se ne bi več mučil. Vsi smo bili zelo žalostni, saj je bil res prekrasen pes in pravi zaščitnik. Najraje je pa opazoval dedanove kokoši.
Čez nekaj časa smo začeli iskati novega psa, prav tako airedalca, ker nam je bil Macho tako všeč. In naleteli na družino, ki je mogla oddati oz. prodati svojega airedalca, ker so živeli v bloku in jim niso dovolili imeti Zora, ker je preglasen. Nam je bil zelo ušeč in smo ga zato tudi vzeli in družini smo se zdeli tudi dobri lastniki. Vendar je že takrat oče videl, da ne bo vse v redu, ker ga tudi Zoro ni maral. In prišel je dan, ko smo šli po njega. Kakšen mesec mogoče celo več, Zoro sploh ni želel jesti, ker je imel takšno domotožje. In zato sva ga z bratom hranila na roko, da ne bi umrl od lakote. Kupovali smo vse mogoče stvari samo, da bi jedel, a nič ni delovalo, samo roka. Kasneje sploh ni želel iz posode jesti, če ni bil košček mesa al pa pasjih palčk med hrano, a kasneje je jedel čisto vse in ni bilo pomembno kaj je notri. A kmalu se je začel kazati njegov pravi karakter, zelo razvajen, počel je vse kar se mu je zahotelo, to so nam že prejšnji lastniki tudi povedali, da zelo rad uničuje, vendar nismo vedeli, da v takšni meri. Zato se je začelo prevzgajanje, naporno ampak precej uspešno. Ko se je začelo prevzgajanje končavati smo začeli s trikci, ampak prav hitro sem ugotovila, da se veliko stvari boji in zato bo znal malo trikcev, ampak z zaupanjem in dolgim treningom nama le uspeva.
Vmes smo imeli kar nekaj mačk, ampak jih je večino Zor prepodil drugam
Zor pa mačke pač ne pašejo skupaj. Vse zaradi tega ker se je srečal z napačno mačko, ker prej pač ni vedel kaj je to mačka. Prišel je do mačke in jo ovohaval, mačka pa je bila na žalost napadalna in ga skremplala in od takrat sovraži mačke.
Vendar sem ugotovila, da se s terrierji ne ujamem prav dobro, ker mi gre na živce njihova trma, ker hočem biti edina trma
ampak se da živeti z dvema trmama: mano in Zorom, vendar nama res delajo težave trikci, ker oba vztrajama pri svojem in potem pač more Zoro stran od mene, da neham s trmo, da lahko nadaljujema.
V 3. razredu me je Lucija (naša Tosy) navdušila nad psi in od takrat sem želela poleg Zora imet še nemškega špica, vendar sem se še zmeri bala velik psov, ker so me pač zmeri zasledovali sosedovi psi, ampak mi je strah pomagal premagati prijatelj, tako da me je soočil prav z sosedovim psom in to tako, da sem mu mogla reči naj da taco ta pa mi je opraskal lice. Prav nenavadno je kako sem se nehala bati psov, s opraskami.
Po nekaj letih sem ugotovila, da nemški špici niso najbolši za mene, da so še boljše pasme, ki so primerne za mene in prešla sem na corgije, ki pa so napadalni in ostala sem pri border collieju in vztrajam pri njih, ker imajo vse, kar iščem pri psu: gibčnost, ubogljivost, inteligenčnost, ne bevskača, hitrega psa...kar pa se večinoma da s šolanjem kakor se je prikazalo med razlikami med Zorom in Machonom , ker Macho je bil šolan, Zoro pa ne.
No moja velika želja je, da bi imela poleg Zora borderko in upam, da mi bo uspelo očeta prepričati, da bi si jo lahko kupila.
Za konec pa prilagam še nekaj slik od Zora, ki so na žalost vse posnete v 1 mesecu, ker sem komaj dobila digitalca, od Machona pa niti ene slike nimam
A se lahko igram?
Kaj je tam?
Prihajammm...
moja najljubša zaradi sonca
druge pa najdete tukaj:
http://zorek.moj-album.com/lp,
Anja