Še nekaj . . .
Ta v zadnjem času ponovno odkrita rustikalna italijanska pasma je nedlogno nazaj začela na veliko osvajati srca ljubiteljev psov in na januarski ljubljanski (lanskoletni) razstavi smo videli veliko število psov, kot jih že dolgo ni bilo nikjer videti.
Čeprav je res, da je bila pasma uradno priznana šele pozno, leta 1995, so psi tipa lagotto zelo dobro prepoznavni že na starih umetniških delih iz 15. stoletja. V tej zvezi zadnje čase radovednost italijanskih ljubiteljev pasme burka najnovejše odkritje v etruščanski nekropoli blizu Ferrare. Tam so našli zelo dobro ohranjene risbe iz leta 1456, dela slikarja Montagna, ki ob nogah Ludvika Gonzage iz Mantove prikazujejo psa, zelo podobnega današnjemu lagottu. Domnevajo, da so se po propadu etruščanske civilizacije psi tipa lagotto razkropili na vse konce dežele.
Od vodnega psa do tartufarjaLagotto Romagnolo je bil po funkciji vedno delovni pes, prinašalec iz vode, tako kot mnoge druge na obali in močvirjih nastale pasme. No, z izjemo, da temu italijanskemu kodravcu zaradi dela v vodi nikoli ni bilo treba pod britev.
Kakorkoli, ta del, njegovo lovsko preteklost, nekateri viri kar radi to izpustijo. Osredotočajo se samo na odličnost njegovega nosu, ki so jo kasneje ljudje spretno izkoristili za iskanje dragocenih tartufov in ga proglasili za ene najboljših psov za iskanje dragocenih podzemnih gob.
Od leta 1600, piše Giovanni Morsiani, je bil lagotto tipičen pes vlažnih rimskih pokrajin, kot so Le valli di Comacchio. Prvi zapiski ga opisujejo kot majhnega psa z zelo kodrasto dlako, neločljivega od gospodarja. Ti gospodarji so bili za tisti čas značilni pomagači območne gosposke pri lovu, večinoma po močvirnem terenu. Od tod tudi izhaja, zakaj so v narečju ljudje poimenovali lagotta "Can Lagot" in ga opisali kot kodrastega psa za delo v vodi, ki se nikoli ne obotavlja, je neutruden v prinašanju plena, ga ne zaustavi nobena ovira in je prav tako vnet za delo kot zagret za čuvanje gospodarjeve domačije in barke.
Toda za Lagotta so imele agrarne reforme, katerih cilj je bil vse večje izsuševanje zemlje, velike posledice. Potreba domačinov po psih za delo v vodi se je s krčenjem močvirji močno zmanjšala. Počasi pa je v predhodnem obdobju, ki je trajalo od leta 1840 do 1890, začelo naraščati povprašanje po lagottih iz nam že znanega vzroka in lahko rečemo, da je bila v obdobju med obema svetovnima vojnama večina psov, ki so jih uporabljali za iskanje tartufov, iz vrst lagottov.
Že na začetku, leta 1920, je bil tip psa lagottov dobro poznan v dolinah Apeninov Romagnolo, Senio, Lamone in delono tudi v dolini Santerna. Toda tedaj o lagottu nihče še ni govoril kot o pasmi, čeprav so določene pasme psov že poznali in imeli so jimpopolnoma zadoščale. Zaželeno je bilo celo, da os lagotta križali s temi pasmami, predvsem zaradi boljše robustnosti in odpornosti. Ljudje, ki so se ukvarjali z iskanjem tartufov, so svoje pse vedno vzrejali poskusno, ne izkustveno, brez vsakega upoštevanja pravil genetike. Njihov edini cilj je bil dobiti čim boljšega psa tartufarja, ni jim bilo pomembno, kakšne vrste ali celo pasme je. Zato se je čistost lagottov začela izgubljati.
Vendar, po eni strani, so nabiralci tartufov vseeno zaslužni, da se lagotto kot pasja vrsta le ni popolnoma izgubil. Navsezadnje, ob izgubi del vodnega psa, so ga prav oni preusmerili na tartufe.
Oživitev pasmeProti polovici 70-ih let se je skupina rumskih kinologov pod vodstvom Quintina Toschija, predsednika lokalne kinološke skupine, in ob sodelovanju prof. Francesca Ballota, velikega vzreditelja in kinološkega sodnika (ki se je lagottov dobro spominjal iz svoje mladosti), dr. Antonia Morsianija in Lodvica Babinija odločila, da rekonstruira lagotta kot čisto pasmo.
Z ustanovitvijo pasemskega kluba za lagotte, v Imoli leta 1988, so stopili na pot priznanja te avtohtone italijanske pasme.
Dolga leta je dr. Antonio Morsiani opravljal natančne biometrične meritve in zabeležke, 16. oktobra 1991 pa je dan ugledal njegov prvi morfološki standard za lagotta. Ob tem je zelo pomembno in med pasmami edinstveno, da je v standardu kot pasemska značilnost lagotta omenjena tudi njegova delovna sposobnost tartufarja.
Premišljena selekcija pasme je dala odlične rezultate tudi po drugi strani; enotnost psa v tipu in odlično prepoznavnost, ki lagotta dobro loči od podobnih iberijskih psov za delo v vodi.
PotrjenENCI (Kinološka zveza Italije) je standard sprejel julija leta 1992, Fci pa je pasmo potrdil v svoj register 10. marca 1995. Postala je prepoznavna na evropskem in svetovnem nivoju, saj so pasemski klubi za lagotta ustanovili tako Angleži kot tudi Američani in težko bi rekli, da je kjerkoli ostal nepoznan.
Leta 1994 je bilo vpisanih v rodovne knjige 545 mladičev, leta 2002 pa že skoraj 900 mladičov.
Od leta 1992 klub za lagotte skrbno bedi tudi nad predispozicijami za morebitne genetske bolezni in nadzurujejo stanje displanzije.
Pred nekaj leti so v italijanskem klubu prišli do zaključka, da morajo v standard vključiti tudi pravila o oblikovanju (striženju) lagottove dlake, in od tedaj standard zahteva določeno lagottovo frizuro. Dlaka mora biti strižena na dolžino približno 4 cm in oblikovana po liniji telesa. Daljša je lahko na glavi, vendar ne toliko, da bi zakrivala oči. Iz ocenjevanja so izključeni psi z bombažasto dlako kot pri kodru ali bišonu in pobriti ali preveč postriženi psi. Kajti, pravijo strokovnjaki za pasmo, lagotto mora ostati priroden, rustikalen, čeprav negovan.
Vir: KinologŠe nekaj slikic:
