Sicer je neumno packati temo od huskijev, če imamo na temo nerodovniške vzreje napisanih par 100 strani. Ampak očitno je treba najosnovnejše stvari ponavljati do onemoglosti, šele potem se mogoče prime enega od desetih.
Najprej: mi je odleglo, ko si napisala, da ne boš veterinarka. Že tako gre v naši državi vse počasi v maloro, če bi pa še bodoči veterinarji take kozle streljali bi bilo pa res za obupat. Je pa opravičljivo, če tako piše povsem neizkušen lastnik ali otrok.
Družinsko življenje psov? Hm. Lastnik pripelje psico k psu. Oba lastnika neizkušena, oba psa tudi, včasih se normalno sparita, včasih psico dobesedno posilijo. Ostane breja, ima mladiče (če gre kaj narobe lahko pocrkajo ali mladiči ali psica ali oboji, kar se lahko zgodi celo izkušenemu vzreditelju ob pravočasni veterinarski pomoči ), če ima srečo mladiči zrastejo in jih oddajo, --- kje je tukaj kakšno družinsko življenje?
Pes od tega, da ga enkrat ali dvakrat v življenju pariš nima popolnoma nobene koristi. Celo samo parjenje ponavadi ni ne vem kakšen užitek, zelo pogosto je boleče za enega ali oba. je pa tako, da tako pes kot psica potem, ko enkrat vesta za kaj se gre, gonitve težje prenašata - poveča se možnost, da bo pes ušel, ko bo zavohal gonečko in poveča se možnost, da bo zbežala godna psica.
Brejost za psico ni noben užitek, kotitev tudi ne, za mladiče pa seveda večina psic lepo skrbi, kot jim veleva nagon. Če imaš to srečo, da nimaš nervozne psice, ki ne ve kaj bi z mladiči, ki jim ne pusti sesati, celo take imaš, ki mladiče pobijejo. Od začetka je sicer luštno, ko vse delo opravi psica, ko pa mladiči malo zrastejo in začnejo tacati okrog, pa rabijo prostor, neprestano je treba čistiti za njimi in jih dohranjevati, packajo in delajo škodo
- sicer bi večina rejcev nerodovniških mladiče pri teh starosti oddala - pa jih ne sme. Z mladiči zahtevnih pasem, kamor huskiji vsekakor sodijo, je treba začeti individualno delat najkasneje pri 5 tednu...aja, nekako pri tej starosti imajo mladiči zobe in jih psica začne odganjati - če se nima kam umakniti, jo mladiči spraskajo in pogrizejo do krvi. Prav tako so psice v času odstavljanja mladičev pogosto povsem izčrpane, ker se neizkušeni lastniki niso potrudili z dovolj kvalitetno hrano.
Res lepo družinsko življenje, ni kaj.
In potem je treba mladiče prodati - pa če se jih tudi pošenka - za 8 -10 nerodovniških huskijev je res težko dobiti PRIMERNE lastnike. Ker tisti, ki pred nakupom vsaj malo premislijo in vedo v kaj se spuščajo, ne bodo kupovali nerodovniških.
Žival brez papirjev sicer ni prav nič manj vredna kot žival s papirji, potrebuje enako oskrbo, hrano, vzgojo... ... ... So pa povsem neprimerni za vzrejo. ( kdor ima rad pasmo kot tako in ne samo posameznega psa bi to moral razumeti, drugim ja pač škoda razlagati) Tega bi se morali kupci nerodovniških zavedati že pred nakupom. Za vzrejo pasemskega psa potrebuješ papirje (za to jih rabiš in ne za baharijo ali za razstave).
Trobezljanje o tem, kako si nekdo ne more privoščiti rodovniškega psa, nerodovniškega si pa lahko, je povsem brezpredmetno. Če si lahko kupi nerodovniškega, si lahko tudi rodovniškega, mogoče ne prav tisti hip, v nekaj mesecih ali letu pa prav zagotovo. Vzreja nerodovniških temelji prav na tej potrošniški miselnosti: dobiti zaželjeno takoj ta hip, po najnižji možni ceni. Žal zraven sodi tudi to, da se zlahka dobljeno potem, ko ni več zaželjeno po kratkem postopku zavrže. Tega, da poceni nakup pogosto za sabo potegne ogromnr stroške niti ne bi načenjala.
A si šla mogoče kdaj štet huskije po zavetiščih? Pa tiste, ki se jih šenkava, ker so jim zrasli čez glavo na brezplačnih oglasnikih? Koliko od njih je rodovniških? Želiš tako usodo morebitnim Maksovim mladičem?
Saj...če pes nima težav s svojim nagonom in če je vedno pod nadzorom, ga ni treba kastrirati, če nočeš, vsekakor je pa skrajno neumno namenoma ga parit.
PS: hvala čast bogu da se da dobiti tudi bolj suhljate rotvajlerje, so bistveno bolj uporabni izn zdravi od težkih in nabitih, kakršni so bili nekaj časa v modi.
PPS: za vsakega lastnika je njegov pes najlepši. kar pa še ne pomeni, da ustreza standardu pasme, da je konstitucijsko v redu, da ima tudi tipičen karakter in zaradi tega tudi primeren za vzrejo.