Zdravo Valyra
najlepša hvala za te slike, psi so res prekrasni in to ne govorim samo kot ponosna lastnica tornjaka, res so zelo lepe slike in prekrasni psi.. Evo midva s Thorjem napredujeva v mali šoli, ravno v torek smo imeli sprehod skozi mesto, torej sprehod v urbanem okolju. Na začetku je bilo res težko, ker je bil pred nama pes in še za nama pes, tako da se je Thor hotel igrati. Pa še pred nama je hodil en mali pinč, ki je skoz opletal, tako da sem morala dodatno paziti, da ga Thor ni pohodil oz. da ga nisem pohodila jaz. Dvojni napor torej. Tako me je Thor vlekel, dobro da imam dovolj moči v rokah, da ga lohko zadržim, da ni letel po svoje, kot nekateri drugi psi. Proti koncu poti se je pa k sreči umiril, tako da je šel lepo naprej na sprehod poleg mene. Hvala bogu so me že kar roke bolele.
Miša
Tornjak je kot vsak drug pes, potrebuje pozornost in igro, še najbolje pa mu je že na začetku pokazati kdo je glavni. Sicer imam malo izkušenj s tornjaki, ker ima moj Thor šele 5 mesecev, a v tem času, ko je z mano, se je naučil še marsikaj brez šole. Pri 5 mesecih zna že izvrstno sedi, lezi, pusti, ne, sem in pridi, brez problemov pokaže zobe, ko mu jih pregledujem, ali sedi pri miru ko ga češem, to ima tudi zelo rad. prav obožuje, ko ga krtačim. Midva se tudi vsak dan igrava z brisačo, kot so nama pokazali v mali šoli, zelo rad pa ima tudi žogico, ki mu jo mečem ali brcam, on pa jo nosi nazaj k meni. Sicer takšna igra z žogo ne traja prav dolgo, največ 10 minut, ker se potem naveliča, ampak igra je pa vseeno.
V tem času, od kar je Thor pri meni, to je cca 3 meseci, ni niti enkrat zarenčal name, niti ne zalajal, res pa je, da sva se že ko je prišel k meni takoj naučila, kdo je gospodar oz. glavni pri hiši. Kljub vsemu je to pes, ki zahteva veliko doslednosti, vztrajnosti in potrpežljivosti. Prvi mesec sem mislila, da bom znorela, ker so bili najini sprehodi ves čas polni istih besed, NE, PUSTI, SEM... včasih sva se po 10 minut pregovarjala, ker me je vlekel za povodec, tako da sem stala ob cesti in mu govorila ne, včasih sem tudi šla na vse štiri in zarenčala nanj, da se je ustrašil, ampak tako je takoj spustil povodec. Prizanam, da me je včasih imela, da bi mu pustila, da grize povodec, nato me je isti trenutek prešinilo, da če mu zdaj pustim, me bo vozil okoli še ne vem kolikokrat. Tako da sva ponavljala vajo ne, ne, ne do neskončnosti.
Danes, ko ima željo, da bi grizel povodec, mu samo rečem ne, in ga že spusti in mu niti na misel ne pride, da bi to ponovil. Tako da lahko rečem, da me sedaj uboga brez problemov, večje probleme ima moj partner, ki mu mora kar nakajkrat ponoviti, da je nekaj NE oz. da nekaj pusti, čeprav tudi njega posluša, samo malo traja.
Tako, da zaenkrat so za naju stvari krasne, upam samo, da se v puberteti ne bo preveč spremenil.
no pa sem se razpisala. Upam, da ti bodo te infomacijie koristile pri tvoji raziskavi